Peter von Kant je svobodna, izvirna, avtonomno avtorska, ne približna, a zvesto nezvesta adaptacija znamenitega filma Rainerja Wernerja Fassbinderja izpred petdesetih let Grenke solze Petre von Kant (Die bittere Tränen der Petra von Kant, 1972).
Iz Bremna v Köln
Fassbinderjeva Petra je bila fashion dizajnerka, Ozonov Peter pa je filmski režiser. Igra ga Denis Ménochet, ki se ga spomnimo kot kmeta iz uvodne sekvence Tarantinovih Inglourious Basterdsov, pri katerem Christoph Waltz kot nemški oficir išče skrite Jude. Vsekakor izjemna casting poteza: Ménochetov von Kant je za dodatni bonus ful podoben Fassbinderju!
Iz Bremna v Köln. Ni bistveno.
Naprej: Petra je imela asistentko Marlene, Peter pa asistenta Carla. Eden bolj neverjetnih filmskih ksihtov, kar smo jih kdaj videli — da ne omenjam kostuma in tako rekoč koreografiranega gibanja. Molčeča vloga Stephana Crepona.
No, prej Petrino, zdaj Petrovo confidante Sidonie igra Isabelle Adjani. Priznam, zdela se mi je znana, nisem je pa res prepoznal. Da je to ona — ki se mi je nekoč zdela najlepša in najbolj eterična daleč naokoli —, se mi je osramočenemu posvetilo šele med odjavno špico. Ah, že kot gimnazijec sem bil platonično zagledan vanjo po zaslugi Truffautove Zgodbe Adele H. (1975) in Herzogovega Nosferatuja (1979), pa potem še Bessonovega Subwaya (1985) in Chéreaujeve Kraljice Margot (1994).
Fassbinderjeva verzija je bila bolj resna in blazirana, skoraj empatična, če že ne razumevajoča do glavne protagonistke in njene okolice. Ozonov Peter von Kant pa je samo še smešen. Kar pa film naredi samo še boljšega. Verjetno tudi bolj ciničnega. Kar je tudi nek Zeitgeist.
In kar je višek Ozonovega castinga, Hanna Schygulla igra v obeh filmih. Pri Fassbinderju je bila pred pol stoletja mlada lepotička Karin, v katero se Petra nesmrtno in frustrirajoče zaljubi, pri Ozonu pa igra … — Petrovo mater Rosemarie. Noro in odlično! Petrov ljubimec Amir je Khalil Gharbia.
Do danes tudi nisem vedel, da se prav naglasí “šügúla”, ne “šǘgula”. Mea culpa. Kot Slovan — četudi ne iz Šlezije — bi si lahko bil mislil.
Kolikor se spomnim Fassbinderjeve verzije, je bila bolj resna in blazirana, skoraj empatična, če že ne razumevajoča do glavne protagonistke in njene okolice. Ozonov Peter von Kant pa je samo še smešen. Kar pa film naredi samo še boljšega. Verjetno tudi bolj ciničnega. Kar je tudi nek Zeitgeist.
Sekcije
Seveda bi bilo iluzorno in nesmiselno pričakovati, da bo Peter von Kant dobil kakšno nagrado. Odkrito rečeno, za to mi približno tako malo mar kot za rezultate volitev. Bolj stvar trme in principa. Naključni obiskovalci festivala niti ne vemo, kateri filmi (lahko) konkurirajo za nagrade. Res je sicer, da nam včasih ob vstopu v dvorano potisnejo v roke glasovalni pildek, po filmu pa se potem zaletimo v volilno skrinjico. (Sign of the times.)
Morda je to povezano s tako imenovanimi sekcijami, v katere so filmi razvrščeni. Zakaj jih ima (letošnji) LIFFe ravno enajst in zakaj določeni filmi spadajo ravno v to in to sekcijo — razen najbolj konkretno poimenovanih (sekcij) —, pa ve seveda skoraj samo selektor Simon Popek. Najbrž zato, ker jih ima vsak festival. Mene spominjajo na časopisne rubrike, ki pa so seveda prostorski pripomoček, ki organizacijsko, navigacijsko dopolnjuje vsebinskega. Pri filmih pa ta zarubriciranost komplicira kataloško preglednost. Še posebej v Cankarjevem domu, znanem po slabem grafičnem oblikovanju svojih tiskovin in digitalij.
PS:
Cenjenim bralkam in bralcem sem dolžen še zapis o dveh, treh ali celo štirih, petih filmih. Drznil sem si ogledati dva kinotečna Grlića — U raljama života in Samo jednom se ljubi —, dva Seidla: Rimini in Šparto (zaporedoma, imel sem double bill). Nisem pa prepričan, če se mi bo o teh zadnjih dveh ljubilo izgubljati čas in besede — pa seveda Brez medvedov vrlega Panahija.