Srédina otvoritev 34. LMFFSTSAK (Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala s težko sklonljivo angleško kratico) — govorimo seveda o LIFFu, Liffu, LIFFeju, you name it — je bila nekaj posebnega. Enkrat za spremembo zelo zabavnega in zanimivega in skorajda s šlifom. Dolgo, predolgo smo bili namreč navajeni na kulturnopolitično tugo.

Ena od očitnejših, četudi blagohotno sprejetih posebnosti Liffa je bila od nekdaj redka prisotnost ali že kar odsotnost tujih filmskih ustvarjalcev, zlasti režiserjev in igralcev. Še posebej takih, ki bi že kot persone pritegnile publiko in festivalu dale tisto, kar pač spada k festivalu — da je družabni dogodek.

A tega (stroška) si v Sloveniji ne znamo, nočemo in/ali ne moremo privoščiti. Zato je LIFFe bolj kot festival kampanjski dopolnilni program za slovenske ljubitelje filma, ki jim Kinodvor in Kinoteka in še tistih par art kinov po Sloveniji ne zadoščajo.

Kikštart

No, letošnja otvoritev je bila pa res podobna pravi otvoritvi. V družabnem smislu za slovenske pojme glamurozna, intelektualno in kulturnopolitično pa na zadostnem nivoju, da so bili vsi ljubiteljski volkovi siti in vse do nedavnega še celuloidne koze cele.

Programskemu direktorju Simonu Popku, sicer vodji filmskega programa v Cankarjevem domu, se je posrečilo izbrati za otvoritev primeren film in pripeljati goste — oz. konkretnega gosta —, ki je sicer nepretenciozni in ležerni slovesnosti s projekcijo dal tisto, kar je festivalska publika od nje pričakovala.

In kar je še posebej zanimivo in zgovorno: da mu je to uspelo, Popku ni bilo treba pripeljati Martina Scorseseja in kikštartati festivala s premierno projekcijo njegovih Morilcev cvetne lune. (Namerno pretiravam.) Ne, za to je bil dovolj srbski režiser Dragan Bjelogrlić in njegova znanstveno-politično-bolnišnična drama Varuhi formule.

15. oktober 1958

Le kako se ne bi človek pustil prevzeti filmu, ki si je za narativno pomemben del, če že ne za leitmotiv izbral — po sugestiji režiserjevega našega glasbenega svetovalca Magnifica — nepozabni rizi-bizi-jazzy šlager Darka Kraljića v starogradski jazz maniri z naslovom Čamac na Tisi v izvedbi croonerja Dušana Jakšića ter igralke in pevke Olivere Marković iz leta 1959.

Pred projekcijo je v simbolični čolniček vkrcan kombo v starogradski ali gypsy swing maniri zaigral taisto skladbo, Jakšića in Markovićevo pa sta v filmu primernih bolniških pižamah zaigrala oz. odpela igralca MGL Iva Kranjc Bagola in Matej Puc. So far, so good.

Bjelogrlićevi Varuhi formule so posneti po resničnem dogodku na Institutu za nuklearne nauke v Vinči blizu Beograda. Tam se je ekipi šestih atomskih fizikov pri delu z raziskovalnim reaktorjem 15. oktobra 1958 pripetila malfunkcija, pri čemer so bili izpostavljeni jedrskemu sevanju. Na zdravljenje so jih odpeljali v Pariz in jih — razen enega, ki je kontaminaciji podlegel — s takrat revolucionarno, še tako rekoč ilegalno, na lastno pest zdravnika (in ob težko predstavljivem tveganju zdravih donatorjev) aplicirano metodo presaditve kostnega mozga tudi ozdravili.

Leka

Da ne obnavljam vsebine: Varuhi formule so imeniten film, ki mu razen tistega patetičnega metulja na koncu ni kaj očitati. Nočem seveda zanemarjati drugih, bolj glavnih igralskih prispevkov, ampak ne morem si kaj, da ne bi izpostavil ravno Bjelogrlića samega v epizodni vlogi Aleksandra Leke Rankovića. To je vsekakor mala mojstrovina.

Tukajšnje gledalce je morda presenetilo, da je v filmu prikazan kot aroganten in spletkarski politik, saj v slovenski verziji jugoslovanske polpretekle zgodovine kot eden od odžaganih korifej velja za pozitivno, prezgodaj disidentsko figuro.

Ampak kaj je tisto, kar je ljubljansko ovoritveno, premiersko publiko pripravilo do tega, da je režiserja počastilo z nekajminutnimi stoječimi ovacijami?

Na LIFFe oz. poprejšnji FAF (Film Art Fest, do leta 1997) hodim že od samega začetka leta 1990 in takemu navdušenju še nisem bil priča nikoli. Niti pri še tako genialnem ali vsaj toplo sprejetem slovenskem filmu, kaj šele pri eventualno še genialnejšem tujem.

Kaj za božjo voljo je razsajalo v sredo zvečer v Linhartovi dvorani in potem v spodnjem preddverju?

Osvežujoče tuje

Prisotnost ustvarjalcev je pomembna. Verjetno še pomembnejša kot sam film. Vsaj za otvoritev (ali zaključek). Gledati na festivalu film v odsotnosti zvezd — režiserja in glavnih igralcev — je kot poslušati koncert na playback.

Pomagalo pa je tudi, da smo gledali srbski film in da je prišel v gosté v tako imenovani regiji znan in cenjen srbski režiser. Za razliko od slovenskih filmskih ustvarjalcev — ki so samo lokalne, domače zvezde — se ta človek zna obnašati na odru pred množico, zna izbirati besede, zna se kar lepo, priložnosti in sebi primerno obleči, zna duhovičiti, koketirati s publiko, hofirati ekipi in državi gostiteljici, ima pa tudi karizmo in odrsko prezenco.

Vse to je delovalo zelo osvežujoče tuje, neslovensko, svetovljansko. In je nenazadnje pasalo k temu, da smo gledali srbski film, v katerem pa je več kot polovica dialogov v francoščini.