Vsako leto novembra komaj čakam, da se začne Mednarodni ljubljanski filmski festival, bolj znan pod ponesrečenim in potujčenim, samo po sili navade udomačenim kratičnim imenom LIFFe (“Ljubljana International Film Festival”). Tudi letos. A tokrat sem tudi malo zaskrbljen. To pa zato, ker ga bom prvič v življenju spremljal — pa sem reden obiskovalec že od samega začetka leta 1990 — iz te kinematografske puščave, ki sliši na ime Maribor.

No, 36. LIFFe se začne nocoj. V ljubljanskem Cankarjevem domu.

To sicer ne pomeni, da bom izbiral samo med 24 filmi, ki bodo v okviru LIFFa — od skupaj 99 projekcij v Ljubljani —, podružnično prikazani v mariborskem Mariboxu. (Po deset filmov bo v duhu prosvetiteljske decentralizacije filmske kulture prikazanih še v celjskem Malem Unionu in v novomeščanskem Anton Podbevšek Teatru.)

Filmska logistika

Če sem se česa v življenju navadil, je to bolj ali manj redno in pogosto vozakanje med Ljubljano in Mariborom in Ljubljano. Transportna logistika zato ne bo nevšečnost. Problem bo kvečjemu — kot je itak, tudi če je človek rezident Ljubljane (in če hoče videti več filmov) — usklajevanje filmskih želja in interesov in terminov in tekanje od ene dvorane do druge. Letos bo to pač za spoznanje težje, ker med vsemi lokacijami ne bom mogel ravno tekati.

Skratka: dva filma si bom ogledal v Mariboru (v Mariboxu), deset pa v Ljubljani (v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Kinu Bežigrad).

To bo moj kinokrst v Mariboxu. Tam nisem bil nikoli. Na tistem koncu Lenta sploh pa nazadnje pred kakimi štiridesetimi leti ali več, ko je tam še stala Hala A ali B. (Nikoli nisem vedel, katera je katera.)

Program/Seznam

Kakorkoli, danes grem v Ljubljano na otvoritev. Pravica prve projekcije bo pripadla vnaprej famoznemu Žakelj–Naberšnikovemu Belo se pere na devetdeset. Me prav zanima. Potem pa še sledijo (kronološko): Linklaterjev Novi val — ko prosto po Godardu še ne bom “à bout de souffle” —, Ozonov oz. Camusov Tujec, pa Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo od Ester Ivakič, Če bi imela noge, bi te brcnila Mary Bronstein, Rojstnodnevna zabava Miguela Ángela Jiméneza, Bila je samo nesreča Jafarja Panahija, Nehvaležna bitja Olma Omerzuja, Bugonia Yorgosa Lanthimosa, Božanska komedija Alija Asgarija, DJ Ahmet Georgija M. Unkovskega — zaključni film s podelitvijo nagrad, potem pa spet tisti legendarni žur v Klubu CD — in za post festum še Oče mati sestra brat Jima Jarmuscha.

Kina kot tovarn

S podrobnostmi težim, ker hočem povedati, da Maribor ni bil vedno kinematografska puščava. S starih časih je bilo v Mariboru skoraj toliko kinodvoran kot tovarn v Melju ter na Teznem in Studencih — Kino Union, Kinogledališče, Kino Partizan, Kino Udarnik in Kino Pobrežje.

Če ne štejemo priložnostnega letnega kina Minoriti — ki je meni zelo ljuba kulturna destinacija, ene take mini Križanke —, je danes v Mariboru samo še ena kinotovarna z desetimi dvoranami. In še Maribox je v bistvu bolj nekakšen entertainment center za ceneno zapravljanje časa. Niti Cineplexxa ni več. To sicer ni nobena škoda. Še tem manj, ker je bil lociran tako rekoč pod Pohorjem.

Tako mi z Levega brega gledamo na te zadeve.

Dehidrirani

Kritični izraz “puščava” predpostavlja, da obstajajo dehidrirani ljudje, ki zaman iščejo oazo, kjer bi se lahko odžejali. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da Mariborčane že najmanj trideset let vzgajajo tako, da namesto vode pijejo pač nekaj drugega. Žejni niso. (Ne, ne govorim o včerajšnjem martinovanju.) Samo omembe vrednih filmov ne gledajo v kinu. Prvič zato, ker kina praktično ni, in drugič, ker je že tretja generacija navajena, da ga praktično ni — in da to ni nič hudega, ker tako ali tako skoraj nihče ne hodi več v kino razen za hec.

Filmski šoder, ki ga danes prikazujejo tako rekoč povsod — in le zakaj ga ne bi tudi v Mariboru —, me ne zanima. Govorim o tako imenovanem art filmu, kot danes tem zadevam rečejo in s tem še dodatno odvračajo tiste, ki bi jim to še bolj prav prišlo za malo več razgledanosti in splošne izbrazbe kot meni in podobnim, ki smo v življenju v kinu videli že nekaj vrednega in zapomnljivega.

“Filmska scena”

Ne bi rad, da to izpade kot nostalgično jamranje za časi, ko je bilo še vse drugače (čeprav se temu žal ne morem čisto izogniti). Rad bi samo opozoril, da ni bilo nujno in neizogibno, da se je vse tako zelo spremenilo.

Ko sem jaz bil v gimnaziji — na Prvi gimnaziji — smo imeli filmski abonma. Imenoval se je Filmska scena. Ni bil obvezen, ampak kdor je dal kaj nase, si ga je omislil. V Kinogledališču je bila vsak petek zvečer projekcija samo za nas dijake. Konec 70. let, nekje do leta 1980 — bi moral preveriti — smo gledali same dobre filme. To je bila filmska produkcija, ki bi ji danes rekli kinotečna, takrat pa je bilo to staro največ nekaj let: med mnogimi drugimi Antonionijeva Povečava in Zabriskie Point, pa Zaljubljene ženske in Mahler in Tommy Kena Russella, Vse, kar ste vedno hoteli vedeti o seksu Woodyja Allena, Nočni portir Liliane Cavani, Bertolucci — da, celo Poslednji tango v Parizu smo gledali (današnji gimnazijci ga najbrž ne bi smeli), da ne omenjam Dvajsetega stoletja v enem kosu —, pa Fossejev Kabaret, Hopperjev Easy Rider, pa Goli v sedlu in Mladi Frankenstein Mela Brooksa …

Vzgojeni za kino

Tako so nas vzgojili za kino. Privzgojili so nam dobre filme. In nihče mi ne bo rekel, da med današnjimi gimnazijci ne bi bilo zanimanja za tak model filmske vzgoje — izvenšolske, če so že kurikulumi sami tako zateženi in omejeni, da se za to ne zmenijo, ker film kao ni dovolj pomemben in častitljiv del izobrazbenega kánona. In veste, od mojih gimnazijskih let naprej so posneli še marsikaj dobrega.

Verjamem, da bi tak filmski abonma bilo mogoče z nekaj truda organizirati še danes. Pod pogojem, seveda, da bi obstajal vsaj kakšen majhen kino, kjer bi se to lahko dogajalo. Res pa je, da še nobenega od teh zaprtih mariborskih kinematografov niso porušili. V njih je zdaj kar nekaj (če sploh kaj) — a če so tu za seme, bo morda iz tega še kaj vzklilo.

Do takrat pa bomo hodili v kino v Ljubljano. Mi, ki nočemo nehati hoditi v kino.