Avtobiografskega romana Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset nisem bral, ker bi me v njem iz poklicne radovednosti zanimalo samo to, kako avtorica piše. In še to samo pod pogojem, da bi ga Beletrina prodajala pod marketinškim tagom “nekrološki roman”.

Nekrologi so popularna publicistika, a tudi žanr, ki zahteva več kot samo avtorjevo osebno prizadetost. Neglede na to, kako (dobro) so napisani. Teksti o smrti in umiranju so vedno brani — o celi seriji smrti in umiranj pa še tem bolj. Ker empatija in sočutje. Tega sem sicer sposoben tudi jaz, vendar v okviru omejenega nabora ljudi, ki jih poznam ali sem jih poznal.

Kljub temu pa sem šel za otvoritev LIFFa prejšnjo sredo gledat kinematografsko verzijo Marka Naberšnika. Film je pač neobveznejša umetniška oblika kratkočasja, tako da v zvezi s tem nisem imel snobovskih pomislekov kot pri knjižnem bestsellerju. Pa bi jih lahko imel.

Larmoajantna melodrama

Ne čisto nepričakovano se je namreč izkazalo, da iz nekrološkega romana ne more nastati kaj drugega kot larmoajantna melodrama in ne prav dober film zase. Še posebej ne v kulturniškem kontekstu slovenske kinematografije, kjer se shizofreno hlepenje ustvarjalcev, producentov, financerjev, distributerjev, prikazovalcev, kritikov in publike — oz. preostanka publike — po tako imenovani art produkciji in obenem všečnih filmih sprevrača v sesutje resnih filmskih kriterijev.

Dokaz za to je Belo se pere na devetdeset. To bi naj bil velik in pomemben film, ker so mediji nad njim navdušeni in ker ga bodo že dolgo ne videne množice drle gledat v kino, da bi porabile zaloge robčkov.

To je to. Vihali smo nosove nad komercialnim kinom s kokicami, zdaj pa smo dobili ne manj plitvega z robčki.

2:18

Po mojem ni bila najboljša ideja, da je režiser in scenarist vzel sámo avtorico romana za soscenaristko. Domnevamo lahko, da zato, ker je njena vpletenost v kreativni proces obetala več avtentičnosti in zvestobe literarni predlogi — najbrž pa tudi iz sočutja ali uvidevnosti, češ, pa ja ne bomo kalili bridkih, a nostalgičnih spominov nje, ki je morala to dati skozi.

Skratka: protagonistki v občutljivih letih umre mama za rakom, kar ji povzroči razumljive travme; čez nekaj let to bolezen čudežno premaga še sama; ko ozdravi, se smrtno ponesreči njen brat; pozneje umre še nekakšna njihova domaćica; žarek optimizma pa posije na koncu, ko rodi sina, kar omehča celo njenega sicer ljubečega, a nečutečega očeta.

Hočem reči: film, katerega zgodbo je mogoče povzeti v nekaj podredjih, nikakor ne rabi dve uri in osemnajst minut, da se odvrti do konca. Še manj, če razen o teh tragičnih dogodkih — in o predvidljiih reakcijah nanje — nima veliko povedati. 

Pozorište u kući

Noben tekst ni tako dober, da ga ne bi bilo mogoče skrajšati brez škode. To vemo vsi, ki s teksti delamo — razen avtorjev samih. Zato mislim, da Bronja Žakelj ne bi smela biti zraven pri pisanju scenarija. Ali pa bi moral biti Marko Naberšnik odločnejši pri rezanju.

Ampak ne. Režiser ni zamudil nobene priložnosti, da si dá duška z molžo scenarističnih solza. Ko mu je zmanjkalo te štrene, pa se je vdajal natančno in ekscentrično dodelani scenografiji in kostumografiji v stilu 70. in 80. let. Dotični lifestyle in jugonostalgija — pa tudi njeno nasprotje, namreč očetovo konstantno šimfanje tedanje družbene ureditve — so v filmu pomembna mašila, ki pa so na nivoju televizijske komike. 

No, Belo se pere na devetdeset je boljši in gledljivejši od aktualne pocarije Takšno je življenje na TVS. Film je nekaj v stilu famozne beograjske serije Pozorište u kući iz 70. let, le da tu vsake toliko nekdo umre in so vsi žalostni — razen če jim nehote uide malo humorja. Ki seveda ni črn. Če je kaj črno, je to bolj črna kronika. V bistvu res en tak slovenski film. Na žalost in za žalost, s katero se pač vsi lahko poistovetijo.