Jaz jim dam udobna dva meseca. Četudi so me najprej šokirali s širitvijo ministrstev, s tem pa tudi državnega aparata, ki je po moji oceni preobsežen. In predrag za tako majhno gospodarstvo, ki ga mora bolj ali manj v celoti vzdrževati. Od gospodarstvenika, ki se je znašel na čelu vlade, bi prej pričakovala krčenje, vitko ekipo in hkrati dvig učinkovitosti. Ne pa več ministrstev. Lahko bi ravnal v skladu z načrtovano možnostjo krajšanja delovnika na štiri dni — kjer je to seveda mogoče — in hkratnim dvigom storilnosti, ki bi zaradi zadovoljstva in motiviranosti zaposlenih presegla učinkovitost petdnevnega delovnika. Če bi nam sporočil, skratka, da bo ministrstva skrčil s prejšnjih 17 na 15 in s to ekipo opravil še več — in na več področjih —, bi ga državljani gotovo nagradili s pritrjevanjem in še večjo podporo.

Energenti in NIJZ

Vladi dam mir, četudi so ukrepe za blaženje draginje začeli tako, da se cene energentov ponovno zvišujejo. Kar bo povzročilo ponoven dvig cen vsega, kar kupujemo. Saj je vso robo, naj bo to hrana, obleka, tehnika, karkoli, treba iz tovarn pripeljati do mesta nakupa. To pa bo po novem stalo več in tega ne bodo prevzeli prevozniki na svoja pleča. Ker pa ne vem, kakšen je celovit načrt blaženja draginje in kam nas bo to pripeljalo, bom zatorej tiho.

Tiho bom tudi v zvezi z NIJZ. Ne vem, kakšne scenarije preigravajo tam. Vem pa, da smo še pred kratkim brali, da bo vodenje te institucije prevzel epidemiolog Mario Fafangel. Na koncu pa je bil za v.d. strokovnega direktorja imenovan Ivan Eržen, medtem ko Milan Krek ostaja generalni direktor NIJZ. Res ne poznam ozadja in bom tiho.

Poslovna negotovost

Tiho sem bila tudi ob imenovanju ministra za gospodarstvo. S tem je predsednik vlade požrl lastne besede o tem, da bo na ključna mesta nameščal strokovne kadre. Ministru, ki je politična funkcija, resda ni treba biti doktor ekonomskih znanosti, za takšno delovno mesto bi to bila skorajda škoda. Ampak zakaj se je potem predsednik vlade zapletal z obljubami o visoki strokovnosti, če tega ne more doseči na vsej kadrovski črti? Tako je pa samo še bolj potunkal ministra za gospodarstvo in sprožil negativne komentarje in govorice. In si načel lastno kredibilnost.

Ampak bom tiho. Kajti tudi ta minister ima vse možnosti, da se izkaže kot najboljši. Ključna je ekipa, ne on sam.

In tudi ob govoricah o dvigu davčnih obremenitev za državljane in podjetja sem ostala tiho. Pa o spremembah, ki jih načrtujejo za espeje, normirance — kar neposredno zadeva tudi mene —, bom raje tiho. Poslovna negotovost je slabo delovno okolje. To novi predsednik vlade dobro ve. Tiho bom, ker so to ta hip še vedno samo govorice, tega pa ni mogoče resno obravnavati. Ni analitične osnove, ni oprijemljivih argumentov, ne moreš jih povleči za ušesa ali stisniti za vrat. Počakam torej, da postanejo konkretne. Do takrat bom tiho.

Dober veter

Zaenkrat bom tiho tudi o tem, da me resno skrbi za prihodnost. Zelo resno me skrbi. Ta hip še verjamem, da je vse, kar zdaj doživljamo, samo prehod v boljšo, prodornejšo, uspešnejšo, tudi bolj povezano slovensko prihodnost. Imam vero, da je bila večinska slovenska volilna odločitev pametna, pravilna, modra. Imam vero, da se je Zmago Jelinčič zmotil, ko nam je rekel, da smo »glupi narod«. Imam vero, da je potreben samo čas, da Titanik Slovenija varno obrne smer mimo ledene gore, ki bi lahko povzročila katastrofo in potop. In omogočile preživetje samo nekaterih, ki se bodo udobno, egoistično in pravočasno stlačili v rešilne čolne.

Dobro je, da to ni vse, kar zadeva tri tedne te vlade. Kar nekaj dobrega vetra je zaznati. Tudi komuniciranje je postalo dostojno, umirjeno, državniško. Mogoče bo 60 dni res dovolj, da bi želeni titaniški zasuk lahko že rahlo zaznali.

Zato bom do takrat tiho.