Janša živi v preteklosti. Prihodnost razume kot vrnitev v čas, ko so bile vloge razdeljene, junaki določeni, odgovori znani. Toda prihodnost ni obnovljena preteklost.

Vsaka nova oblast odkrije grehe prejšnje, vsaka prejšnja pa spozna, da je bila sama zgled učinkovitosti, poštenosti, državotvornosti, modrosti. Po izjavah bi že davno morali biti kombinacija Švice, Danske in Singapurja, pa nismo.

Kdor si upa voziti vzporedno s tovornjakom, je pogumen. Kdor si ne upa, je normalen. Kdor se ob tem še vedno čudi številu nesreč, pa je verjetno zaposlen na Darsu.

Za snemanje zastave potrebuješ samo lestev.

Velikost in majhnost: Dva milijona ljudi in en kadrovski bazen

Nevarno je zamenjati utrujenost od Goloba za navdušenje nad Janšo. Janševa prednost ni politična svežina, njegova prednost so napake drugih.

Če si ignoriral, boš sam ignoriran. Če si podiral mostove, ne boš mogel po njih hoditi, ko jih boš rabil. Vzorci se dedujejo.

Vlado bomo seveda dobili. Vprašanje pa je, kakšno politično kulturo bomo s tem normalizirali. In seveda, kaj bo od države ostalo, če bomo tudi tokrat pristali na logiko, da je vse dovoljeno, če je le dovolj spretno zapakirano.

Kaj so v resnici prinesle volitve?

Ni vprašanje, kdo je požrl obljubo. Vprašanje je, zakaj jo je požrl? Odgovor je preprost: ker je nekdo drug požrl zaupanje.

V Planici tekmujemo z najboljšimi na svetu, v politiki pa drug z drugim. Rezultat teh volitev je logična posledica tudi tega. Politika je razdeljena. Neodločna. Ujeta. Ne zna sodelovati.

Skrivni posnetki razkrivajo politično kulturo zakulisnih vplivov, a še bolj kot to razgaljajo način, kako Slovenija voli – predvsem proti nekomu, ne za prihodnost.

Država govori o razvoju, konkurenčnosti, rasti, blaginji, zelenem prehodu — ovira pa točno tista podjetja, ki lahko to uresničijo.

Od Prevcev bi se lahko marsičesa naučili.

Evropa se na to odziva, kot je v njeni von-der-leyen retoriki pač običaj — previdno, zadržano, mlačno.

Ozaveščeni državljani od ključnih, operativnih voditeljev pričakujemo več kot samo tekst, ki je nekaj med pravljico za odrasle, kolektivno terapijo in leposlovjem.

Naloga politikov ni, da nas sedé na stopnicah zabavajo z naučenimi teksti, ampak da resno in odgovorno razmišljajo in računajo.

Zmaga tisti, ki zna najbolj prepričljivo povedati, kar ljudje že mislijo, da vedo. Družba, ki znanje presoja po številu všečkov, se odpoveduje razvoju

Barcaffe ali Nespresso: Zmedena sporočila pred volitvami

Gaza naj gori, Evropa pa bo še naprej plesala v ritmu svoje "nepolitičnosti"

Zato "poštena" cena, "primerna" plača, "ravno prava" božičnica, "ustrezna" marža …

To ni več samo politična, ampak kulturna težava. Ne znamo se več poslušati.

Vinjete so volilni bon, božičnica predplačilo za volilno podporo, kategorizacija cest pa bližnjica do glasov na volitvah.

Politika išče všečne fraze, s katerimi si kupuje čas. In glasove na naslednjih volitvah.