Privoščljivost, s katero so cele legije facebookarskih gledalk in gledalcev pozdravile nogiranje dopredvčerajšnjega direktorja TVS Uroša Urbanije, priča o psihologiji množice, ki se pride na srednjeveški mestni trg naslajat ob razčetverjenju heretika.
Vesel pa ni bil samo plebs. Navdušenja, da se je RTV znebila politično nastavljenega aparatčika, ni mogla skriti niti stranka Levica. Ta je na digitalnem stenčasu objavila celo nekakšen poslovilni poster.
Ker menim, da Urbanija nikoli ne bi bil smel postati direktor — in to biti tako dolgo —, njegov prisilni odhod pozdravljam tudi sam. Toda tako razrešitev kot navdušenje nad razrešitvijo me spravljata v cinično razpoloženje. Si njegovi razrešitelji od tega obetajo še kaj več kot odobravanje tistih, ki o teh zadevah bodisi nimajo pojma — ali pa se že iz spodobnosti sploh ne bi smeli oglašati?
Teoretično
Nekatera ravnanja in stališča Uroša Urbanije so se tudi meni zdela nevzdržna, nekatera pa niti ne. Osovraženi direktor je znal biti včasih prepričljivejši od tistih, ki so se bili pred njim primorani zagovarjati ali braniti ali pa so ga napadali iz solidarnosti do ceha.
Čeprav je bilo to dvoje neločljivo povezano, ni bil toliko problem, da je Urbanija janšist, temveč bolj to, da ga (skoraj) nihče ni maral in da je bil večini vsiljen. Nastaviti na vodilni položaj nekoga, ki gre novinarskemu kolektivu na živce, torej proti volji netihe večine, je kapitalna napaka.
Teoretično: tudi če bi Urbanija šel kolektivu na živce neupravičeno in po krivici, bi bilo njegovo imenovanje na direktorski položaj še vedno sporno in nespametno. Ne moreš imenovati na vodilni položaj človeka, ki ga podrejeni ne spoštujejo, ne cenijo, ne ubogajo … — ali celo prezirajo in javno denuncirajo.
Soglasje kolektiva
Zato je pri imenovanjih nekoč obstajal formalni institut soglasja novinarskega kolektiva. To je resda dišalo po socialističnem samoupravljanju, ni pa bilo brez veze. Tudi današnji menedžerji v privatnih podjetjih — tudi medijskih — najbrž ne rinejo z glavo skozi zid (če so pametni) z etabliranjem nepriljubljene osebe, ki se ji zavezniško, zarotniško povezani zaposleni protivijo. Četudi direktorji ali predsedniki uprav ali strici iz ozadja niso formalno zavezani dobiti soglasja.
Toda ko je tedanja vlada dobila priložnost, da zavlada na RTV, se ji to ni zdel noben problem. Šef je šef. Podrejeni so dolžni ubogati in delati tako, kot šef komandira. V navdušenju, da je dobila v kremplje tako pomemben komunikacijski kanal, SDS ni videla razlike med psihološko, ubogljivostno dinamiko vojaške enote, kjer velja striktna linija poveljevanja, in dinamiko v okviru po defaultu volatilne hierarhije novinarskega kolektiva.
Samo v primerjavi
Edino normalno bi bilo — čeprav nepredstavljivo —, da bi tedanji Programski svet ob prevzemu RTV za direktorja TVS imenoval nekoga, ki ni politično kompromitiran ortodoksen desničar. To bi znalo produktivno vplivati na odnose, način dela, pa na kadrovske in programske odločitve.
Bi bilo enako nepredstavljivo in enako edino normalno, če bi sedanji, novi Svet Urbanijo pustil na položaju? Seveda ne. Urbanija je ne samo preveč osovražen med sodelavci, temveč tudi preveč politično kompromitiran.
Zato so zdaj na vrsti in na pohodu RTV insajderji. Tisti, ki še predobro vedo, kako se pri njih tej stvari streže. To je sicer že nek napredek, vendar napredek samo v primerjavi z dosedanjim, zadnjim stanjem. Realno gledano pa to pomeni povečano nevarnost inbreedinga, domačijskega razdeljevanja nalog in funkcij in trepljanja po ramenih, polenjenja in samozadovoljnosti, demeritokratičnosti, pomanjkanja nadzora in vrednotenja.