Za uvod se moram eksplicitno zavarovati pred očitki, da na dan volitev kršim tako imenovani volilni molk (o katerem si sicer že dolgo, predolgo mislim svoje). Skratka: to ni tekst, ki bi izražal moje privatno, individualno mnenje o tem, katero politično stranko bi danes morali voliti ali katere ne bi smeli. Kar pišem, je samo razmišljanje o specifičnem — in kot bom poskušal dokazati, zgrešenem — miselnem, moralnem, vrednostnem, deloma pa tudi intelektualnem ozadju, ki je v zadnjem tednu pripeljalo do kolektivnega vznemirjenja. Brez namigov in domnev, kdo stoji za tem, kdo laže ali govori resnico, komu bi lahko to koristilo in komu škodilo.

Na to smešno žalostno nedeljo me zanima samo to, zakaj ima tako rekoč cela Slovenija tako čudne pojme in predstave o korupciji. To je seveda še kako povezano z volitvami, vendar ne v smislu morebitnega vplivanja na politično odločanje drugih.

Slaba volja

Tako kot večino polnoletnih državljanov je godlja s prisluhi tudi mene spravila v slabo voljo. In le kako me/nas ne bi, saj to je bil vendar njen namen! Za razliko od drugih — pardon: enih in drugih —, ki so se začeli enoglasno zgražati nad neozdravljivo korumpiranostjo političnih elit in nad nemočjo ali brezbrižnostjo nadzornih institucij, pa sem se sam raje zamislil nad očitno prevladujočo definicijo korupcije.

Cinéma vérité

Dejstvo je, za začetek, da vsaj ena ali dve od skrivaj posnetih oseb govorita o tretji osebi — če drži, kar sta rekli, in če drži, da sta to rekli —, ki bi po vseh kriterijih lahko veljala za koruptivno oz. nagnjeno h korupciji. Vendar to (zaenkrat) ni formalno dokazano. Koruptivnost te osebe je med ljudstvom sicer priljubljena, tako rekoč ponarodela domneva. A posnetki ne razkrivajo nič več od tega. Ko bodo to osebo — ki verjetno ni tako neumna, da bi si pustila nakazovati podkupnino na tekoči račun ali se pustila ujeti pri primopredaji podkupovalčevega kovčka s kešem — enkrat dobili, pa bo seveda drugače. Tudi sam si želim, da bi se to enkrat zgodilo. Če je seveda to res. Če ni res, pa še tem bolje. Vsaj za to osebo.

Ne strinjam pa se z očitki korupcije na račun oseb iz ozadja, ki sta se pustili preslepiti režiserjem tega obveščevalnega cinéma vérité. Misleč, da se jima obeta zanimiva in verjetno tudi lukrativna lobistična ali svetovalna poslovna priložnost. Tema dvema osebama lahko kvečjemu zamerimo naivnost, da sta se pustili zapeljati v past — ne pa tega, da sta se hvalili s svojim dostopom do političnih vplivnežev. Ali vsaj enega, najpomembnejšega.

Dve opravičili

Osebi ekskulpira vsaj dvoje.

Prva stvar je to, da je skonektanost — torej veze in poznanstva, kot smo temu lepo rekli v starih časih, ko vsaka iznajdljivost in podjetnost še ni veljala za korupcijo — normalna, predvsem pa ne nezakonita valuta oz. referenca vsakogar, ki se podaja v lobistični in svetovalni biznis. Le kdo bi hotel angažirati (in plačati) nekoga, ki nima vplivnostnega dostopa do političnih in menedžerskih odločevalcev?!

Drugo opravičilo za lahkoverni osebi pa je to, da vsaka družba funkcionira po tem principu. Poudarjam: vsaka družba, ne samo slovenska — za katero je domačijsko, interno, člansko, pripadnostno izkoriščanje socialnih konekšnov še posebej značilno — funkcionira tudi po načelu neformalne, dogovorne medsebojne pomoči na podlagi socialnega vpliva in statusa. Vsi to delamo. Pa ne samo v Sloveniji. Družbe niso samo parlamenti, vlade, ministrstva, zakoni, sodišča, odvetniki, mediji, watchdogi, ampak so tudi med seboj povezani posamezniki, ki si pomagajo. Nekateri brezplačno — iz prijaznosti, iz solidarnosti —, nekateri pa proti plačilu.

Seveda: vedno in povsod obstajajo dejanja in dogovori, ki so prepovedani. Hvala bogu. Višje ko plezamo po družbenopolitični lestvici, več je prepovedanih dejanj in dogovorov. A tudi na tistih najvišjih nivojih še ni vse korupcija.

Magari namišljen problem

Da se Slovenija na top lestvicah razširjenosti korupcije ne uvršča zelo nizko, je po mojem približno tako zanesljivo kot volilne napovedi. Nekaj je na tem, zna pa biti daleč od resnice.

A kakorkoli že obrnemo, daleč smo tudi od tega, da bi bila Slovenija dežela samih poštenjakov. Daleč pa je Slovenija tudi od treznega in objektivnega razmišljanja. Korupcija je samo eden od značilnih primerov. Posplošeno govorjenje o tem, da so vsi korumpirani — politiki, elite in kdorkoli, ki nam gre na živce —, izvira iz prepričanja, da je za reševanje nekega magari namišljenega problema že dovolj, da o njem kar naprej govorimo. Ker da to kao priča o naši poštenosti in ozaveščenosti.

Biti ozaveščen poštenjak pa je na domačiji zelo lahko. Med isto mislečimi dobiš za to priznanje, kot bi mignil. Brez truda in zaslug. Biti pameten pa je po drugi strani nekaj drugega. Težjega.