“Nihče ne more potovati brez ogljičnega odtisa — razen če bomo vsi potovali s kočijami,” je rekla Urška Klakočar Zupančič po izkrcanju iz žepnega reaktivca na relaciji LJU–VIE–LJU.

Njena izgovorna domislica je dvorezna. Tudi uboga Marija Antoaneta je namreč potovala s kočijami in egalitarno delala enak ogljični odtis kot tisti, ki jim je svetovala, naj jedo slaščice, če nimajo za kruh — pa so jo revolucionarji vseeno giljotinirali.

Ampak res: kot vse, kar reče, naredi, obleče in obuje poblajhana Sneguljčica Državnega zbora, je tudi njen zadnji incident s falconom zabavna in zgovorna, provokativna štorija, ki več pove o družbi kot pa o njej sami.

UKZ hote ali nehote podobo svojo na ogled postavi, da bi družba videla svojo lastno, pravljično idealizirano fantazmo. Ampak ko družba v ogledalu vidi Urško in ne sebe, z njo potem ogorčeno obračunava kot kak Povodni mož.

Avša

Da je šla na Dunaj s falconom, Urški Klakočar Zupančič zamerijo tisti, ki jo imajo za avšo. Za avšo pa jo imajo zato, ker nosi živo rdeče stiletose in se tudi sicer zna včasih za okus premnogih neprimerno, beri: vpadljivo obleči. Ker prešerno nasmejana maha publiki na prireditvah — in pri tem, kaj takega, obrne hrbet celo častni četi! —, kot da vsi komaj čakajo, da se jim nekdo prešerno nasmehne in jim pomaha. Ker v stilu Zofke Kveder in Ivana Tavčarja piše chick lit zgodovinske romane. Ker v dobrodelnem videu glumi sparing partnerko upokojenega boksarja, ki je postal poslanec. Ker na televiziji zbranim desničarskim telebanom poredno poreče, da so “cvetober homofobov, ksenofobov, epistemofobov”. In ker v Državnem zboru za praznik razlaga podobno strastnim do nevednosti (Hvala, Renata Salecl), češ, “ljubezen je bog”.

Original, model

Po drugi strani pa je tistim, ki se jim zdi, da z Urško Klakočar Zupančič ni nič hujšega narobe, kot da je za politika enega ali drugega spola pač malo nenavaden in zelo opazen original ali model, prav malo mar, da se je na nedolgo pot pustila prepeljati s privatnim letalom.

Aja, ne: falcon je v bistvu javno, davkoplačevalsko letalo, s katerim pa se lahko prevaža samo tistih ducat ali dva top politikov in njihovo spremstvo.

Zadevo pa še dodatno zakomplicira dvoje: prvič, da je Slovenija država brez nacionalnega letalskega prevoznika, s katerim bi lahko skromneje potovali tudi politiki, in drugič, da je puščanje tako imenovanega ogljičnega odtisa postalo pomemben kriterij za presojanje moralne primernosti politikov in drugih vplivnih, izpostavljenih posameznikov, ki si to pač privoščijo.

Pogrom

Treba pa se je tudi zavedati, da je medijski, ekološki, politični in protokolarni pogrom nad Urško Klakočar Zupančič zaradi kratkega povratnega potovanja s falconom posledica odbijajoče pravičniške in samovšečne histerije na družbenih omrežjih.

Twitter je nova črna tabloidnosti. Opij za intelektualno ljudstvo, ki se ima za ozaveščene arbitre javnega mnenja.

Oprostite, meni gre na Twitterju vedno bolj na kozlanje. In kar je še huje, mainstream mediji po eni strani tarnajo, da jih bodo družbena omrežja uničila — kar se morda res zna zgoditi —, po drugi strani pa s prevzemanjem twitteraške tabloidnosti, z direktnim povzemanjem sfabriciranih vsebin in mnenj in tém sami uničujejo mentaliteto, ki jih je doslej držala pokonci in vzdrževala njihovo bralsko bazo.

The powers that be

Toda vrnimo se k UKZ.

The powers that be potujejo s privatnimi letali (oz. z letali v ekskluzivni uporabi, če si jih niso sami kupili), ker pač lahko. Ampak zlasti politiki — slovenski še tem bolj — se naj zavedajo, da vozakanje s fosilno-gorivno ekstremno potratnimi vozili na živo težo prepeljanih deluje izrazito antipatično.

Nam bolj prizemljenim se to ne zdi več samoumevno, bolj zoprni med nami pa primere izkoriščajo za glasno moralistično in ekologistično samopoveličevanje. Kar ni čisto neres. Če politik ne potuje ravno petsto ali tisoč kilometrov daleč ali več, če ne gre za neke res usodne politične, državniške zadeve in če se potovanja ne dá zorganizirati drugače, potem naj potuje z avtom ali z vlakom. Če že res mora.

Na nek način bizarno

Po svoje je bizarno, da neka političarka ne bi smela kot povabljenka na kulturno in družabno prireditev in na sestanek s kolegom iz sosednje države z avionom zato, ker pri tem nastane nekaj ton ogljikovega dioksida. A tak je danes pač ta svet. Svet sprememb. Svet vrednostnih metamorfoz. (Ravno včeraj sem videl velikega terenca z bumperstickerjem “FUCK YOU GRETA”.) Če nimaš avta, ti smrdi bencin. Če nimaš dostopa do lear jeta, ti smrdi kerozin. Vse je še bolj relativno kot prej.

Zato se naj Urška Klakočar Zupančič opraviči. Naj dá vedeti, da ve, da se svet spreminja in da se nam prizemljenim ne zdi več samoumevno, da bi se kraljice ljudskih src vozakale v Musikverein na kerozin. Naj dá vedeti, da ji je žal, da se ni primerneje zorganzirala in šla na Dunaj z vlakom že na silvestrovo — upajmo, da z družino —, na novega leta dan pa potem opravila tiste vljudnostne usodnosti, ki jih je kao morala.