Konec lanskega leta mi je odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik predlagal portrete predsednikov političnih strank. Nekako v tem stilu, kot že več kot pet let vsak mesec v seriji Obrazi predstavljam sodobnike, s katerimi sem imel v življenju osebno, službeno in/ali interesno kaj opraviti — samo krajše in tedensko. Delovni naslov je bil Politični obrazi, kar pa se je potem kar prijelo.

Glede naloge sem imel pomisleke, ki sem jih zadržal zase, sicer pa se mi je ideja zdela zanimiv izziv. Nerad namreč delam intervjuje z ljudmi, do katerih ne čutim posebne in osebne afinitete. In med temi politikov skorajda ni. Med blizu šestdesetimi v omenjeni seriji sta bila doslej samo dva. Tokrat bi bilo in je bilo drugače že to, da si sogovornikov nisem izbral sam.

Pika na P

Matija je v Večerovem in najinem imenu napisal pismo in ga razposlal na sedeže najpomembnejših strank, ki sva si jih dala na delovni, sicer še ne dokončen seznam. Zbrali smo kontakte strankarskih veljakov in njihovih predstavnikov za stike z javnostmi, dogovarjal pa sem se sam. Redosled objav — po dva vsako soboto (razen enkrat, ko se nekaj ni dalo drugače dogovoriti) — je bil prepuščen naključnosti usklajevanja naših terminov.

Za ekstra poživitev sem si za piko na P zamislil tako imenovani Proustov vprašalnik — v tem primeru Proustov politični vprašalnik —, ki sem ga za to priložnost po svoje priredil. Po opravljenem delu moram priznati, da bi nekatera vprašanja drugače zastavil ali jih celo črtal. Vsaj tista, na katera so moji politiki preveč predvidljivo (in podobno) odgovarjali. A ko sem enkrat začel, vprašanj seveda nisem več mogel spreminjati.

Pet sobot

Tako sem od začetka februarja do začetka marca v osmih tekstih v petih sobotnih rundah obdelal devet strank oz. enajst politikov. Strankarske naveze so namreč imele možnost, da nastopijo vse njihove glavne figure, ne samo predsednik ali predsednica. Levica in Vesna sta to izkoristili, tako da sem simultano intervjuval dve dvoglavi vodstvi obeh strank, skupna lista NSi–SLS–Fokus pa ne, ker jim njihov PR te možnosti sploh ni omenil.

Skratka, zvrstili so se: 7. 2. Vladimir Prebilič (Prerod) in Miha Kordiš (Mi, socialisti), 14. 2. Luka Mesec, Asta Vrečko, Urša Zgojznik, Uroš Macerl (Levica in Vesna), 21. 2. Matjaž Han (SD) in Zoran Stevanović (Resni.ca), 28. 2. Jernej Vrtovec (NSi oz. NSi–SLS–Fokus) in Anže Logar (Demokrati) in 7. 3. Robert Golob (Svoboda).

Vsi so prihajali, njega ni blo 

Iz navedenega je očitno, da med mojimi sogovorniki ni bilo Janeza Janše. Da ne bo pomote: tako kot vsi drugi upoštevanja vredni politični playerji je tudi on bil na seznamu, vendar se SDS vabilu ni odzvala. Njihov PR se na moja urgentna sporočila — za kaj gre in kaj želim (kar so že morali vedeti) — sploh ni odzival.

Pa tako sem se veselil, da ga bom končno osebno spoznal! Ampak Janša (me) ne jebe. Ignorira, prezira ali kaj. Ker jemlje zadeve očitno osebno. Bog pomagaj! A le kako sem si lahko obetal, da bi se človek, ki me ima na X-u oz. Twitterju že dolgo blokiranega, bil pripravljen z mano srečati recimo v svojem štabu (kamor bi se bil jaz sam pripravljen ponižno priplaziti). Tako da je Stepi nazadnje rekel: Eh, prosili jih pa res ne bomo.

Težka, a lepa preizkušnja

Rubrika portretov s tako rekoč vsemi, ki v politiki kaj štejejo — če že ne čisto vseh —, je bila zastavljena tako, da je vnaprej izključevala možnost, da bi se eksplicitno in osebno izražal o politikih samih in o njihovih stališčih. Še najmanj pa, da bi z njimi polemiziral. Dopuščam možnost, da se me drži sloves, da svojega mnenja ne znam, ne morem ali nočem zadržati zase, in da je to “koga izmed njih” odvrnilo od tega, da bi se srečal z mano. To je bila ta preizkušnja, na katero sem se sam postavil.

In moram reči, da mi je bila ta preizkušnja všeč. Srečati politike osebno, v namenoma spravljivem in razorožujočem, umetno ustvarjenem benignem vzdušju, je bilo vsaj zame razsvetljujoče in osvobajajoče. Spoznal sem, da politiki niso taki, kot jih prikazujejo mediji, niti taki, kakršne bi se radi v medijih prikazali sami.

Politiki so pač politiki

Misel je nepopularna, če že ne bogokletna: politiki so politiki — vsak s svojim načinom razmišljanja, komuniciranja, vsak s svojim karakterjem in imidžem —, a v bistvu normalni ljudje.

Čeprav se nerad hvalim, bi pa tokrat le rekel, da sem nalogo opravil s solidnim uspehom. Občutek imam namreč, da ta srečanja s politiki meni samemu ne bodo prav nič pomagala pri odločanju, koga bom 22. marca volil. Bralcem pa morda ja. Vsaj tistim, ki znajo brati.