Ta relativno nepomembna, a pomenljiva bizarnost bi komot šla mimo mene, če ne bi na zadevo opozoril Večerov kolumnist Matjaž Gruden v svojem zadnjem prispevku. Ne vem, ali mu naj bom za to hvaležen ali pa mu naj zamerim.

Skratka: Agropop, v 80. letih popularni bend, ki se vsake toliko priložnostno reaktivira iz penzije in iz pozabe — kamor sicer spada —, je lansiral bedno domoljubno skladbo Zapojmo, pravi Slovenci. (Vejico sem jaz sam dodal.) Sicer catchy komad — kot jih Klinar zna štancati, to je že treba priznati — bi super pasal na kakšno Pirkovičevo proslavo ob dnevu samostojnosti pod Janševo vlado. A ta grdi in patetični patriotizem ni samo glasbena in (pop) kulturna bizarnost, temveč tudi socialna in politična.

Glasbena skupina pod videom na YouTubu pojasnjuje, da Zapojmo, pravi Slovenci “nadaljuje zgodbo njihove kultne pesmi Samo milijon nas še živi” in da je to “skladba, ki je že dolgo zapisana med neuradne slovenske himne”.

Svoje, nesvoje

Neuradna himna? Hmm. Himna, uradna ali neuradna, je tekst in melodija, ki jo vsi priznavajo za svojo. Ne poznam nikogar, ki ne bi priznaval Zdravljice za svojo, poznam pa veliko ljudi, ki Agropopovega Milijona ne priznavajo za svojega.

Priznam pa tudi, da sem med temi slednjimi med radikalnejšimi. Že zato, ker sem Agropop vedno — že od takrat, ko sem pop muziko še pretirano resno jemal, ampak tako sem se pač naučil in se navadil s tem živeti — globoko preziral. Tako glasbo sámo kot njihov imidž in koncept. Ki je bil seveda serendipičen: hoteli so biti cirkusantski, cinični, ironični, parodični, vendar se je izkazalo, da je folku prav to všeč — a brez cinizma, ironije, parodije, cirkusa. Tako je Agropop v nadaljevanju dvoumno glumil to, kar se jim je glede na poslušalsko bazo slučajno, a neizogibno posrečilo.

“Fini saloni”

No, saj. To je bolj moj problem kot Klinarjev. Frontman sam lucidno pravi: “Agropop ni bil nikoli bend za fine salone. Bil je bend za ljudi. Igrali smo, kjer so bili veseli obrazi, kjer se je pelo, plesalo in nazdravljalo življenju. In tudi zato smo se vrnili.”

Vendar dodaja: “Tega v Sloveniji trenutno manjka. Želimo si [pozabiti] na leve in desne, na razlike in zamere. Da dvignemo slovenske zastave, da se objamemo in zapojemo.”

Če pustim ob strani narodnozabavno afnanje in nasploh imažerijo osivelih rockerjev s črnimi sončnimi špegli, cepljeno na mlade bejbe in harmonike, zastave in kazanje srčkov — torej te nesalonske elemente —, je zelo dvoumno, da Agropop pojejo o “pravih” Slovencih. WTF?! Kaj je sploh “pravi” Slovenec? Kakšen je “pravi” Slovenec? Kdo je “pravi” Slovenec? Je “pravi” Slovenec natura ali kultura?

Nonšalantno nezanimanje

Na ta težka vprašanja bi morda znal z besedilom in muziko odgovoriti izvajalec, ki bi na nivoju pop kulture — da ne rečem intelektualno — bistveno presegal Agropop. S tem, kar vidimo v spotu, se to pač ne da. Zato so Agropop danes drugače dvoumni: po eni strani pozitivni in afirmativni, zavzemajoč se za preseganje političnih razlik — da ne rečem za vesoljno ljubezen vsepovprek —, po drugi pa nacionalno redukcionistični, ker to ljubezen in preseganje razlik omejujejo na “prave” Slovence ali na tiste, ki se vsaj imajo za “prave” Slovence.

Brez kolikor toliko natančne definicije, kaj, kdo in kakšen je “pravi” Slovenec — če je to danes sploh še možno adekvatno definirati, vsaj onstran šaljivih stereotipov —, je Agropopov prispevek k iskanju slovenske identitete oz. h kulturnemu problemu slovenstva še več kot dvoumen. Zapojmo, pravi Slovenci s svojim nonšalantnim nezanimanjem za simbolično, če že ne antropološko veljavno definicijo, kaj, kdo in kakšen je “pravi” Slovenec, je daleč od svoje samodeklarirane nacionalnoterapevtske namembnosti.

Burek, nein danke

Za razliko od skladbe Samo milijon nas še živi, ki je bila v najboljšem primeru posrečena prismodarija — ki je h graditvi narodne in politične zavesti sicer prispevala po mojem toliko, če ne še več kot punk —, je Agropopov novi komad čisti nacionalistični kič. Vse, kar o Slovencih zna povedati, je to, da se za razliko od recimo hrvaškega nacionalističnega kiča radi objemamo in da nam ne grejo po glavi avtomatske puške in polpretekli heroizmi.

Današnji Agropop bi v tem smislu lahko zmagal na razpisu (po provenienci desničarske) Prve TV, ki je razpisala “natečaj za najboljšo domoljubno pop-rock pesem, ki bo opevala lepote Slovenije, ponos na osamosvojitev, priden in srčen slovenski narod ter našo edinstveno domovino” — torej za “pesem, ki bo združevala močno sporočilo, čustveno globino in energičen pop-rock zvok, da bo navdihnila poslušalce in postala nova himna slovenskega duha”.

Kaj naj na vse to poročemo? Morda “burek, nein danke”?