Vsakdo, ki kolikor-toliko redno spremlja informativne oddaje Televizije Slovenija, je že kmalu po nastopu četrte Janševe vlade opazil, da ministri pogosto zavračajo in ignorirajo vabila v oddaje z udeležbo pred kamero. Voditelji oddaj nikoli ne pozabijo povedati — seveda z dobro prikrito mešanico osebnega razočaranja in profesionalne zlobe —, da so tega in tega sicer povabili, a da se oddaje ali snemanja ni želel udeležiti ali da od njega niti niso prejeli odgovora. V mandatu te vlade v Odmevih in Tarči in v političnem budoarju Tanje Gobec zdaj le še redko vidimo ministra. Tu in tam na žalost pride v studio kvečjemu kak koalicijski poslanec.

Meni je po svoje kar odleglo. Na televiziji nikoli nisem rad gledal oblastnikov. Sedanjih pa še posebej ne.

Neprijazno in prezirljivo

Iz odprtega pisma dveh, treh ducatov dežurnih intelektualcev, ki so proti tej novi komunikacijski strategiji dvignili svoj glas, je sicer samo med vrsticami jasno, zakaj pravzaprav vlada to počne. Ker se je tako odločil trmasti in zamerljivi ministrski predsednik? Ker mu je tako sugeriral v. d. direktorja urada za komuniciranje? A ta razlaga ne zadošča. Naj jim jaz to dobrohotno razložim.

In zakaj je to sploh grozno? Je to v resnici nekaj slabega, škodljivega, nedemokratičnega?

Kdorkoli že si je izmislil ta piar, vlada to počne zato, ker lahko. Za začetek, nihče jim nič more. Nenastopanje na TVS ni v nasprotju z 39. členom Ustave. To je resda neprijazno in prezirljivo, ampak taki pač so. To itak vemo. Kar njih zadeva, naj intelektualci in novinarji kar govorijo, kar hočejo. Vlada ne rabi drugače mislečih posameznikov in neodvisnih medijev. Niti nacionalke in še posebej ne nje. Če bi jo rabila, bi eden od ministrov vsakič pritekel v Odmeve, kot je nekoč Hojs — najbolj telegenični med gobezdači — vedno pritekel v Tarčo.

Roza delfini

Vlada vsega tega ne rabi, ker ima druge, dovolj učinkovite komunikacijske kanale. Ima svoje ali parasvoje medije, ki ji zvesto stojijo ob strani in na katere se lahko vedno zanese. Ima svojo formalno in neformalno mrežo alt-right zanesenjakov. Ima pa tudi družbena omrežja. Ta so sicer nepredvidljiva — da ne rečem uravnotežena —, vendar so tudi najbolj množična. Nekaj glasov in podpore viška pa se jim vendarle nabere.

Da se vlada požvižga na nacionalko in na mainstream medije nasploh, je predvsem specialna psihološka vojna. Da jih ignorira, je sporočilo, da se nanje poserje. Vsakič, ko Bonča ali Staričeva ali Manica pridejo na dan z disclaimerjem, da so ministra povabili v studio, a da ni želel priti, je jata roza delfinov žrtvovana na oltarju posvetovalnega referenduma o ukinitvi RTV prispevka.

Krivi so si tudi sami

Ta kratki stik je kulminacija zamer, ki jih desnica posplošeno goji do medijev, in vojne, ki jo Janša z njimi bije, že odkar tako rekoč ve zase. In obratno. Zamere so vzajemne. Mediji pa so situacijo po svoji strani zapletli še dodatno. RTV še tem bolj. Da jih aktualna koalicija prezira in omalovažuje, je tudi posledica tega, da nacionalka že od pamtiveka vabi v oddaje ministre, državne sekretarje, poslance itd. — pa tudi opozicijo, da ne bo pomote, ker bodimo vendar nepristranski. Kljub vsemu. Da ne omenjam velikih, usodnih, do pojutrišnjem epohalnih pogovorov s predsednikom vlade (in potem še z opozicijo) ob državnih praznikih. To je krneki. To gledam, če nimam pametnejšega dela. Sicer nimam nič proti tehtnim intervjujem s politiki in drugim političnim vsebinam v medijih, ampak na nacionalki je tega too much.

Slovenski mediji so obsedeni od politike. Zato me ne čudi, da se je najbolj zoprna in disruptivna vlada v zgodovini samostojne Slovenije odločila — ker se zdaj počuti dovolj močno —, da medijem ne bo več tako samoumevno stregla z all-you-can-eat informacijami kot doslej. Ali jih sploh oskrbovala z minutažo. Za to pa mediji menda ja znajo poskrbeti sami.

Tudi to je štof

Da se razumemo: obstaja cela vrsta mehanizmov za izvajanje učinkovitega in občutnega pritiska na medije — toda ministrska neudeležba v informativnih oddajah nikakor ni eden izmed njih. S tem, da ne pridejo v studio, povedo o sebi in o vladi več, kot bi povedali, če bi jim neprijetna vprašanja zastavljal najbolj neizprosni med novinarji. Tudi če oddaja ne doseže množic. Ker tudi to se nabira.

Ne zdi se mi takšen problem niti to, da nekateri ministri baje nočejo odgovarjati na določena vprašanja določenih novinarjev in medijev, če se jim zdijo preveč provokativna, in da včasih celo posežejo vmes njihovi piarovci.

Ja, in? Če ne znajo ali nočejo povedati nič pametnega, imajo možnost (če že ne pravice) molčati. Tudi to je dokazno gradivo. Tudi to je štof. Vse pride na dan. Tudi če vlada nečesa pač noče povedati. To nima veze s transparentnostjo oblasti.

Brez izrekanja ministrov

Mislim, da se bodo mediji morali počasi posloviti od teh fiksnih idej o kao objektivnem in uravnoteženem poročanju, predvsem pa od anahronistične C. P. Scottove dihotomije med svobodo komentiranja in svetostjo dejstev. Ta editorializem je adijo.

V času trivializacije in pobebavljenja politike na eni strani in hiperpolitizacije javnega na drugi ni več prostora za strogo ločevanje med mnenjem in dejstvom. Resnica bo vedno resnica, četudi bo izgleda kot mnenje, in laž bo vedno laž, četudi bo izgledala kot dejstvo. Tega se bomo/bodo morali novinarji in uredniki navaditi. Še posebej pa tega, da resnica in laž vedno prideta na dan in da ju je še vedno mogoče prepoznati kot resnico ali laž. Tudi brez izjav ministrov v studiu.