Politične informacije kot podlaga za inteligentno, pretehtano državljansko odločanje so postale kontradiktorne in celo oksimoronične. Več ko jih je, bolj so nezanesljive. In bolj ko so nezanesljive, več jih hočemo. Isto velja za volitve same. Bolj ko so kao usodne, bolj so cinično irelevantne.

Pričakovano klavrno

Zadnji teden pred volitvami se je začel pričakovano klavrno. Najprej sta v ponedeljek dopoldan dva predstavnika današnje angažirane mladine in en investigativni novinar lansirali posodobljeno verzijo velikega poka, kakršen se je razlegel pred volitvami pred osemnajstimi leti. 

Prepričljivost očitkov ni bistvena. Cilj je mešanje dreka. Tiskovka v Pritličju je že zgledala tako. Kot strateška insinuacija. Ves ta politični oz. predvolilni informacijski krater je treba prosto po Steveu Bannonu inundirati s fekalijami.

To ni nujno in ne vedno dezinformiranje, je pa v vsakem primeru oteževanje infomiranja ali odvračanje od informiranja. Ljudem se ne ljubi povezovati vseh teh pik. In le kdo bi se jim drznil to zameriti? Lažje in prijetneje je biti kavč selektor kot predvolilni forenzik.

Nič novega, nič neverjetnega

Iz tajnih snemanj — avtentičnih ali fake, vseeno — nismo izvedeli nič novega, nič neverjetnega. Posnetki so bili v enaki meri objavljeni tudi zato, da bi povzročili še večjo informacijsko zmedo, ne samo inkriminirali in/ali diskreditirali targetirane.

Mešanje dreka je namreč še bolj učinkovito, če ga dopolnjuje produkcija nezaupanja. Glavna korist od prisluhov zato ne bo korpus delikti pri morebitnem sodnem ugotavljanju krivde ali nedolžnosti posnetih in/ali omenjenih, ampak eksternalije objav posnetkov: obilen medijski futer, politične implikacije le-tega, še dodatna radikalizacija vpletenih ali nevpletenih, pa tožbe, tožbe, tožbe, kreganje in nove razprtije in delitve — in frustrirajoče ugibanje, kdo je bolj (ne)vreden (ne)zaupanja.

Golobov gambit

A tega modro-belega in črnokockastega ponedeljka še ni bilo konec. Ste gledali zvečer soočenje na Pop TV? Vam je pomagalo pri odločitvi, koga boste volili v nedeljo? Ali pa vam je odločitev še bolj otežilo?

Golobov gambit bo odslej oznaka za grd, agresiven, oseben, karakteren otvoritveni retorični napad na nasprotnika. Na tak način se je namreč Golob že takoj spravil na Janšo, rekoč mu “veleizdajalec”: “Vi nimate radi Slovenije. Vi niste dober človek. Vam gre samo za to, da se dokopljete do oblasti. Za vas je Slovenija plen.”

Opravičilo

Golob se je v soočenju ustno obnašal kot Janša, ki na družbenih omrežjih s podobnimi, včasih še bolj žaljivimi besedami pisno obračunava z nasprotniki. Janša pa se je po svoji strani delal vljudnega, skoraj spravljivega, kot da v življenju še nikomur ni skrivil lasu. Ta dvojna, napol karakterna, napol taktična rošada je zmedo še povečala. V katerih igrah in vlogah ta dva modela nastopata? Sta to sploh ista človeka? 

Vam je bilo všeč, da je doslej dostojni aktualni predsednik vlade pred kamerami z jasnega napizdil bivšega predsednika vlade? Mu boste transgresijo opravičili, ker njegova tarča isto dela že dolgo, predolgo v drugih komunikacijskih okoljih?

Politični input

In ko resignirano odštevamo zadnje dneve do volitev, tudi histerično razmišljamo, na kaj se še lahko zanesemo glede političnega inputa, ki ga rabimo (ali mislimo, da rabimo) za razsvetljeno glasovanje. Kaj nam še preostane, če so politične informacije nezanesljive? Na lasten, ne nezmotljiv občutek? Na prognoze, ki so nam slučajno všeč? Na svoja priučena, postana prepričanja? Na svoje ali tuje fiksne ideje?

Ali politična izbira sploh še obstaja?

Za karkoli že se nazadnje odločimo, z ničimer si ne moremo kaj prida pomagati. Informacije, ki jih dobivamo, so toksične, a nam ne škodijo, ker smo zastrupljeni tudi sami. Edini razlog, da sploh še spremljamo medije in poslušamo politike, je ta, da oni to znajo bolje zamaskirati z nedokazano poštenostjo, ekstravagantno retoriko in tradicionalnostno vsevednostjo.