Ob kao prijateljskem gostovanju portugalske nogometne reprezentance na čelu s Cristianom Ronaldom je v Sloveniji izbruhnila doslej največja vsesplošna, skorajda transcendentalna evforija ob obiskih nekih zvezdnikov in/ali superzvezdnikov. Kaj nam to pove?

Stopnja histerije je bila tokrat po obsegu resda večja, ni pa bila hujša ali vsaj ne nerazumljivejša. Ker navsezadnje je le šlo za fizkulturo in ne za kulturo. Med prostočasnimi dejavnostmi je najpopularnejši šport, med športi nogomet, Ronaldo pa najpopularnejši med nogometaši. Tako da ja, naj bo. Lahko bi bilo huje — in je že tudi bilo.

Kdo ni normalen?

Ker če ste slučajno pozabili, že pred več kot petindvajsetimi leti so se še veliko manj prisebne množice zgrinjale okrog obiskujoče Leticie Calderón (Esmeralda). Pa leta 2017 okrog Karol Sevilla (Jaz sem Luna) in leto pozneje še okrog Hansa Sigla (Gorski zdravnik).

Poznam povsem normalne ljudi, ki so recimo šli načrtno v Šiško, kjer se je prikazovalo utelešenje Bergdoktorja. (In to ne iz antropološke radovednosti.) To me zelo skrbi. Pa ne za te ljudi, ampak zase. Dobim namreč občutek, da sem jaz tisti, ki ni normalen, ker me ni zanimalo biti v zvezdnikovi bližini.

Roko na srce, v Ljubljani so bili že tudi kraljica Elizabeta (2008) in princ Charles (1998) ter Bill Clinton (1999), pa tudi nisem šel blizu. Čeprav se mi ti obiski niso zdeli abnormalni.

Obsesije, fascinacije in preference

Slovenci najbrž niso nič drugačni od ostalih, kar zadeva obsesije, fascinacije in preference glede globalno popularnih in znanih posameznikov. Bistvena razlika pa je v tem, da se Slovenci praviloma čutijo nacionalno počaščene, če jih superstar obišče. Ker dobijo občutek, da Slovenija le ni tako brez veze, nepomembna ali kaj šele neznana, kot si v svoji samodeprekativni, da ne rečem avtodestruktivni pozavesti običajno domišljajo.

Psihološko rečeno je to sindrom konjskih hlapcev na začasnem delu na Dunaju.

Ronaldoti so ljudski kontrapunkt prevladujočemu občutku, da je Slovenija majhna in dolgočasna in da moramo biti zadovoljni, če smo lahko na tekočem s trači o Jerci Legan in Aljoši Bagola. Za nejeverne in neuke pa je to kronski dokaz, da za ugled države in občutek narodne pripadnosti ni treba znati celega Prešerna ali Cankarja na pamet, niti ceniti dejstva, da smo v NATO paktu in EU in nestalna članica Varnostnega sveta.

Prevc in Ronaldo

Te endemične bizarnosti niso edini aspekt Ronaldovega vnebovzetja. Vendarle je šlo za šport in športnika.

Naključje je hotelo, da je bila ta nepozabna nogometna tekma le nekaj dni po kariernem slovesu Petra Prevca. Tudi on je sprožil evforijo, ki pa je za razliko od Ronaldove bila po meri človeka, da tako rečem. In da ne rečem slovenskega človeka.

Med eno in drugo infatuacijo je zgovoren kontrast. Četudi sta tako Prevc kot Ronaldo (bila) vrhunska športnika, je razlika med njima tako velika, da ju verjetno niti ne bi smeli primerjati. Pa vendar.

Ne gre za to, da ima Prevc na Instagramu samo 142.000 followerjev — kar je samo nekaj tisoč več kot Borut Pahor (na X-u pa skoraj trikrat manj kot Janez Janša) —, Ronaldo pa 621 milijonov. Gre za to, da je Ronaldo aroganten in ošaben zvezdnik, ki se mu zdi zamalo pomahati mladim občudovalcem ali jim dati avtogram, kaj šele zamenjati prešvicano majico z igralcem iz nasprotne ekipe.

Kako se mi je smilil tisti deček na fotografiji iz Stožic, ki se je potrudil izdelati ličen plakat z napisom, da ima prav danes rojstni dan, in prošnjo Ronaldu, naj mu za darilo podari svoj dres.

No, to. Socializacija po slovensko.

Človeku Ronaldove baže — kdorkoli že je in karkoli že je dosegel — res ne morem reči drugega kot to, da naj odjebe.

Edino zadoščenje

V zvezi s Petrom Prevcem je bilo te dni veliko zapisov, da bi si zlasti mladi morali vzeti za zgled njegovo skromnost, samodisciplino, delavnost, predanost.

Toda to so na žalost samo preoptimistične, pobožne želje. Saj ne, da ga staro in mlado po vsej Sloveniji ne bi občudovalo in cenilo njegovih dosežkov. Ampak če vprašate ljudstvo, jim je večji vzornik tisti, ki ima na Instagramu 621 milijonov followerjev, na računu pa pol milijarde dolarjev — ker zna zadeti gol tudi iz nemogočih položajev.

Vse skupaj je bilo neznosno prenapihnjeno. Pa ne samo po zaslugi Ronaldovih fanov, ampak tudi po zaslugi medijev, ki so se neglede na vse nanj komercialno šlepali. No, šlepali so se tudi na Petra Prevca. Tako da je to bilo vsaj malo izenačeno.

Edino zadoščenje pri vsem skupaj pa je, da je Slovenija premagala Portugalsko.