Ni mi všeč svet. Vsaj ne bližnja prihodnost. Teh dvajset ali trideset let, ki so mi morda še usojena, bom kot družbeno bitje preživel kot resigniran, naveličan upornik, umaknjen v ekstrovertirano zasebnost in se sam pri sebi naglas zgražal nad degradacijo v kaos. Za svet okrog mene mi je paradoksalno vedno manj mar, obenem pa tudi vedno bolj. Čeprav mi ne enega ne drugega ne bi bilo treba — in mi v starih časih tudi ni bilo.

Zlasti v naslednjih nekaj letih pričakujem stopnjevanje politične in vsesplošne družbene srditosti. Tega se sam sicer ne bom več šel aktivno kot doslej ali kvečjemu s prezirom in cinizmom. Tabor liberalnih levičarjev in tabor populističnih desničarjev se bosta iz dneva v dan bolj besno in strastno prepirala, jaz bom pa to brezbrižno opazoval in komentiral.

Hladna intelektualna in socialna vojna ali kulturni boj, če hočete, divjata že zdaj, že nekaj let. Toda svetovni mnenjski, torej medijski in novomedijski konflikti — v razponu od nepotrpežljivega in/ali neargumentiranega polemiziranja pa do nadiranja, zasmehovanja, zmerjanja — se bodo z drugim predsedniškim mandatom Donalda Trumpa samo še zaostrili.

Slovenskim desničarjem je že ob Trumpovi presenetljivi, toda ne nepričakovani zmagi opazno zrasel greben vindikativnosti in jim bo še bolj, ko bo absolutist prevzel operativno oblast. Vsaka poteza novega oz. vnovičnega ameriškega ave-imperatorja bo povzročila, da bo naš ne več endemični kverulantizem eskaliral do še nedavno neslutenih razsežnosti. Vse, kar se bo zgodilo in karkoli se bo zgodilo, bo za ene in druge dokaz, da je držalo, kar s(m)o že dvajset let govorili v prazno.

Eni bomo trepetali pred evropskim in slovenskim posnemanjem fašistoidne in maščevalne, dedemokratizirane oblasti ameriških oligarhov ter njihovih lojalistov in lakajev, ki ne vidijo dlje kot do izteka fiskalnega leta in naslednjih midterm volitev.

Držim pesti, da bo ta zgled tako destimulativen, da bo širše ljudske množice odvrnil od tega, da bi si to res želele oz. od tudi naših politikov kaj tako neverjetnega pričakovale. Čeprav ne verjamem v splošno človeško razsodnost.

Drugi pa bodo aplavdirali ukrepom Trumpove administracije in se sklicevali na Ameriko, češ, oni bodo pa ja najbolje vedeli, da samo politični pragmatizem, ekonomski laissez-faire, državljanska patetika, hvaležnost izvoljenim, rekatolizacija, purifikacija kulture, obnovljeni makartizem, požegnani neopuritanizem z ready-made svetostjo življenja brez rekreativnega seksa lahko rešijo državo in civilizacijo.

Norci so danes v večini. Preglasovali so tiste druge norce — še dovčerajšnjo večino —, ki so se delali, da živijo v najboljšem izmed vseh možnih svetov. Američanom je dopizdilo in so si izvolili predsednika, ki bo spremenil svet po svoji meri — in morda, ampak res samo morda tudi po njihovi.