Da so Golobovi vladi in Gibanju Svoboda celo njuni volilci in dosedanji podporniki začeli očitati, da antijanšizem ni dovolj za pošteno, kompetentno in učinkovito upravljanje države, je hinavsko sprenevedanje. To smo hoteli in to smo dobili. V čem je zdaj nenadoma problem? Da smo spoznali svojo zmoto in si razočarani premislili?

Bodimo realni in si pošteno priznajmo: antijanšizem je dejansko dovolj. Bil je dovolj in je še vedno. To res ni ne vem kaj, ampak tako pač je. Antijanšizem je vsaj nekaj. Gibanje Svoboda je v začetku lanskega leta večino volilcev prepričalo z antijanšizmom, kamuflažno zapakiranim v abstraktno idejo reform in razvoja kot svetlejše prihodnosti.

Ali bi si torej morali priznati, da smo nasedli praznim besedam? Ne. Tega nam res ni treba. Želimo si nekaj več, ampak antijanšizem je tako kot janšizem sam vendarle še vedno pomemben del slovenske politične realnosti.

Ne samo prazna lupina

Da je bil antijanšizem še pred pičlim poldrugim letom zadosten argument za prepričljivo zmago na volitvah, danes pa po mnenju antijanšistov samih velja za sramoten približek svojemu lastnemu antipodu, iz katerega je vzniknil, je velika zmaga ali vsaj zadoščenje desnice.

Antijanšizem ni samo prazna beseda in prazna lupina. Antijanšizem obstaja zato, ker je janšizem še vedno med nami. Janšizem je prezenten do te mere, da se o njem sploh pogovarjamo in da se nam zdi, da se je tudi treba pogovarjati. Z veseljem o tem debatiramo in se še z večjim veseljem o tem kregamo.

Še predsednik vlade sam zdaj hodi ves ponosen naokrog po televizijah in samoobrambno razlaga, da je odstavljeni ministrici eksplicitno naročil, naj očisti Policijo janšističnih kadrov. Sam zdaj razlaga, da je bilo treba RTV Slovenija očistiti janšistične kadrovske navlake.

Mi pa se delamo, kot da depolitizacija — konkretno: dejanšizacija — ni (bila) naloga predsednika vlade in ga podučujemo, da je tokrat res šel čez rob. Sklicujemo se na čeke in balance in na delitev oblasti. Na neodvisno delovanje določenih resorjev. Na pravno državo in še kaj.

Kaj bi pravzaprav radi?

Kričeče vidni in oglušujoče slišni

Desničarji imajo zgodbo, ki so si jo dolgo, predolgo izmišljali in jo dopolnjevali, nadgrajevali. Janšizem je tako postal ne samo ena od glavnih družbenih tém, ampak že kar gibanje, če ne celo cela teorija. Politično in populistično napaberkovana iz drobcev samouresničujoče se konservativnosti, neoliberalizma, revanšizma, občutka ogroženosti, nevarnosti in družbenega nelagodja.

Duhovni oče in voditelj janšizma se ob vsem tem lahko samo hahlja. Pristaši sekte desničarskih izmaelitov si zadovoljno manejo roke. Da so trenutno v opoziciji, je samo politološka fusnota, ki družbenega, da ne rečem ontološkega statusa janšizma ne spreminja bistveno. Desničarji so tu. Prisotni — namreč kričeče vidni in oglušujoče slišni — so na nek način bolj kot prej, ko so bili še na oblasti. Prej so vsaj imeli (priložnost) nekaj pametnega in konkretnega početi. Zdaj pa jim ni treba drugega, kot da si zadovoljno manejo roke in po deželi lepijo plakate s ciničnimi podvprašanji na račun vseobvladujoče vladne stranke.

Zmedeno in zgubljeno

Trenutna vladna ali vsaj politična kriza je navidez brbotala že dolgo in zdaj končno izbruhnila. Toda ta zmeda — in posledično nezadovoljstvo — sta za Slovenijo normalno in pričakovano stanje. Iz tega delamo tak cirkus zato, ker nam medijska konstrukcija zaskrbljujoče družbene realnosti v bistvu paše. Tako smo navajeni funkcionirati. Življenje na robu hladne državljanske vojne je bolj zanimivo in razburljivo, če že ne lažje in prijetnejše.

Gibanje Svoboda je v dani situaciji seveda zmedeno in izgubljeno in dezorientirano. Tudi to ne bi moglo biti drugače. Največja vladna stranka je sestavljena iz dobronamernih, magari celo poštenih močnih posameznikov, za katere pa ni dovolj položajev, na katerih bi to svojo moč eksercirali. Po drugi strani pa se je mednje že pred volitvami in po njih infiltrirala množica zamerljivih, malenkostnih, hitro užaljenih povzpetnikov, spletkarjev in oportunistov, ki so prilezli ravno prav visoko, da niso nikomur preveč na očeh. Kar je seveda recept za javnomnenjski dizaster.

In tako ciklično naprej

Za vsakogar, ki se je 24. aprila 2022 na podlagi antijanšističnega prepričanja odločil, da bo volil Gibanje Svoboda, Socialne demokrate ali Levico, je dilema med Golobovo in Janševo vlado samo namišljena dilema. Ker ni alternative. Če ta vlada pade, se bomo vrnili v čas med 13. marcem 2020 in 1. junijem 2022. In vse bo spet po starem. Ali še slabše. Ker janšist nikoli niti dlake ne zamenja, kaj šele čudí.

Javno mnenje se iz takih ali drugačnih razlogov seveda spreminja. Da je večina takrat podprla stranke zmagovite koalicije in da jih danes ne podpira več — ali vsaj manj ali premalo, premlačno —, ni abnormalno. Abnormalno je kvečjemu to, da se bodo isti ljudje po eventualni vrnitvi janšistov na oblast posipali s pepelom in začeli spet prisegati na tiste, ki jih zdaj ne morejo več videti. In tako ciklično naprej.

Zato je to zdaj ali-ali. Ali Golob ali Janša. In jaz se te namišljene dileme ne grem.