
Dolgo, predolgo pričakovana in napovedovana izročitev Prešernove nagrade Svetlani Makarovič ta teden je bila kulturni in protokolarni antiklimaks in obžalovanja vreden, če že ne smešen primer mešanja oportunizma in uporništva.
7. februar 2000
Svetlana Makarovič je zdaj skratka uradno Prešernova nagrajenka. Denarni del nagrade je pobasala že pred kratkim, prejšnji teden pa je na skromni, kulturno improvizirani slovesnosti prevzela še tisti zložljivi kaširani pildek velikega formata, ki ga 7. februarja 2000 pred očmi prepolne Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in vesoljnega slovenskega TV občinstva ni hotela vzeti.
Ker se je ta saga tako dolgo vlekla, naj cenjenim bralcem osvežim spomin s kratkim, sicer nekoliko ciničnim povzetkom.
Kratek in ciničen povzetek
Zaslužna antiklerikalna pesnica leta 2000 zavrne nagrado, ker se ji jo zdi zamalo prejeti skupaj z jezuitom mozaičarjem. (Treba je sicer vedeti, da je Upravni odbor Prešernovega sklada cerkvenemu likovniku nagrado podelil tako rekoč pod mizo in brez vednosti komisije, ki je za to edina pristojna.)
Taistega duhovnika dvaindvajset let pozneje razkrinkajo kot spolnega predatorja. Takrat že upokojena, v domu starejših občanov nastanjena prejemnica izkoristi priložnost in si nekaj mesecev po inkriminaciji nesojenega sonagrajenca javno premisli: češ, če je pater po novem pokvarjen, bi pa morda le vzela nagrado. (Sam sicer ne razumem te kavzalnosti.)
Ideja naleti na blagohotno razumevanje ministrice za kulturo, ki tolarje pretvori v evre (8.346 le-teh) in jih leta 2023 (brez zamudih obresti) izplača.
Računsko sodišče pozneje ugotovi, da pravna podlaga za izplačilo nekoč zavrnjene nagrade ne obstaja — ampak pustimo zdaj malenkosti. Plakete prvotno ne najdejo, ker jo je Sklad očitno založil, potem pa jo le najdejo.
Končno in dokončno
In tako je Svetlana Makarovič po četrt stoletja minus dva meseca prevzela nagrado. Končno in dokončno. In to iz rok svojega odvetnika. Ne iz rok ministrice za kulturo Aste Vrečko ali kaj šele iz rok predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenke Badovinac.
Kulturna oblast je naknadni prevzem nagrade Svetlani odobrila, očitno pa se v zvezi s tem ne bi več preveč izpostavljala. Kar samo še prispeva k zanimivosti in bizarnosti te zgodbe.
Višek sprenevedanja
K antiklimaktičnosti zapoznelega prevzema Prešernove nagrade pa je seveda največ prispevala Svetlana sama. Na podelitvi — če to sploh lahko tako imenujemo — je namreč rekla, da se nagradi “ni nikoli odpovedala”, temveč jo je “zavrnila” — ker “ni imela pravice, da bi jo sprejela iz tako umazanih rok”.
Mislim, da je to višek sprenevedanja. Trditi, da zavrniti nagrado ne pomeni, da se ji odpoveduješ, je vrhunski sofizem. Kako lahko je v retrospektivi obračati besede! Prepričaš pa seveda s tem nikogar, ki zbrano in po pameti posluša.
Plastična vrečka
Najbolj pa me pri tem Svetlaninem obračanju besed, stališč, vrednot, afinitet in dejstev moti to, da me spominja na obračanje besed, stališč, vrednot, afinitet in dejstev, ki so si ga privoščili Janša, Rupel, Peterle, Kacin in Bavčar. Vrli osamosvojitelji so iz rok tedanjega predsednika Pahorja — pred dvema letoma, tik pred iztekom njegovega mandata — sprejeli nazaj zlati častni znak svobode, ki so ga leta 1993 iz protesta vrnili Kučanu. (Odlikoval jih je seveda Kučan sam, odlikovanja pa niso več marali, ker je samo leto pozneje odlikoval tudi Bavcona in Pleterskega, ki si ga po njihovem nista zaslužila.)
Še več! Pahorju so sami namignili, da bi pa od njega vzeli ta odlikovanja nazaj. Ker jim je za razliko od Kučana simpatičen. Če se tista plastična vrečka morda še kje valja.
Rečeno, storjeno.
Za vedno
Še posebej pikantno se mi zdi to, da je Svetlana Makarovič v zvezi z najprej zavrnjeno in nazadnje vendarle prevzeto nagrado ravnala enako kot tisti, ki bi jih sama najraje utopila v žlici neblagoslovljene vode.
In četudi Svetlani iz srca privoščim, da prejema izredno pokojnino — kar je v Sloveniji zasilen ekivalent tega, da zaslužno osebo povišajo v plemiča, v konkretnem primeru plemkinjo: “dame Svetlana, OBE”, torej “(Most Excellent) Order of the British Empire” —, se mi zdi še tem bolj nemoralno, da je vzela tudi denarni del nagrade. Ki ga bo zdaj kao porabila za najem Gallusove dvorane za svoj redni kulturno-komunistični koncert.
Škoda. Kot Svetlanin občudovalec sem prepričan, da ji tega res ni bilo treba. Te nagrade sploh. Ko jo je enkrat zavrnila, bi morala ostati za vedno brez nje. Rad bi bila disidentka — in tudi je, če mene vprašate —, kdo ve zakaj pa rine v mainstream. To ne gre.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 8. decembra 2024, pod naslovom Svetlana Makarovič ne bi smela sprejeti Prešernove nagrade po 25 letih. Verzija na Fokuspokusu je editirana.