Televizija Slovenija se je v nedeljo zvečer s pomočjo Janje Božič Marolt zazrla v kristalno kroglo in ugotovila, da bo stranka Resni.ca po marčnih volitvah tako imenovani jeziček na tehtnici. Do tega dramatičnega sklepa — ki so ga televizijci sicer spretno skrili na sredino teksta, da jih ne bi kdo obtožil krivega bustanja ratingov — so na nacionalki prišli na podlagi Medianine sondaže, ki strankam SDS, DAL in NSi napoveduje 42 poslanskih sedežev (29 + 7 + 6), Svobodi, SD in Levici & Vesni pa 40 (24 + 9 + 7).

Zoran Stevanović in njegova napaberkovana kompanija, ki bodo po taistih predvidevanjih imeli šest poslancev, pa da se bodo potem morali odločiti, ali se bodo spentljali z Golobom ali z Janšo in enemu ali drugemu omogočili, da sestavi vlado.

Ali nobenemu od njiju. Kar bi tudi znalo biti zanimivo.

Rad bi imel prav

Sam trdim, da Resni.ce ne bo v parlamentu. Morda se motim, ampak upam, da se ne. Ne navijam za to, da stranka ne pride v Državni zbor. Ali za to — če jim bog ne daj uspe —, da vsaj ostane v opoziciji. Rad bi samo imel prav.

Sam ne da nič ne dam na javnomnenjske raziskave — ali na poizvedbe, kot jim zdaj fancy rečejo —, sem pa do njih cum grano salis skeptičen. Nek efemeren in približen občutek za detektiranje razpoloženja volivcev nam to že dá. Do neke mere pa je vendarle res — kot radi rečejo oksimoronični desničarji —, da ankete ne samo merijo politične preference polnoletnih državljanov, ampak jih tudi ustvarjajo in usmerjajo.

Koga ne bi volili

Med volilnimi upravičenci je precej takih, ki za nefavorizirane in nerazvpite stranke ali za njihove personifikacije še niso slišali, dokler jih anketarji ne pocukajo za rokav, ali pa jim zanje sploh ni mar. Veliko je takih, ki se odvračajo od tistih, ki jim na volitvah slabo kaže. Ali obratno: da jih vleče k tistim, ki jim kaže dobro.

Veliko pa je tudi takih, ki v danem trenutku ali celo do zadnjega ne vedo, koga bi ali bodo volili. Ne vedo niti tega, ali bodo ali ne bodo volili. Neglede na to, kaj rečejo o svojih namerah. Vedo samo eno: koga za nič na svetu ne bi volili. To so tisti, ki spadajo v kategorijo neopredeljenih. In teh ljudi je v anketah praviloma manj, kot jih na tisto usodno nedeljo potem res abstinira.

Wannabe politiki

Privrženci Resni.ce se zgoraj omenjenim državljanskim in volilnim kategorijam oz. značilnostim izmikajo. Sociologija in družboslovna informatika še nimata orodij, s katerimi bi znali prebrati njihovo vedênje.

Resničarji kot wannabe politiki so ljudje, ki jim je mar za družbo na podoben način, kot je mar za družbo tistim, ki so prepričani, da “smo” v Sloveniji zajebali vse, kar se je zajebat dalo. To pa so tako rekoč vsi.

Okrog Stevanovića se je zbralo nekaj ducatov ali stotnija ljudi, ki bi se jim ljubilo izplakovati domnevni Avgijev hlev. Toda v primerjavi z drugimi angažiranimi skrbniki, ki se jim tudi ljubi politično udejstvovati, so to popolni amaterji. V dobrem in slabem. Brez poznavanja politike kot načina razmišljanja in delovanja, pa tudi načina svinjanja in spotikanja. Predvsem pa brez družboslovnega, upravljalskega in retoričnega znanja — in kilometrine. 

Kao prava alternativa

Biti ne lev ne desen je na slovenski politični sceni že skoraj od uvedbe strankarske demokracije kdo ve zakaj ena od najvišje rangiranih političnih vrednot. In z Resni.co smo dobili točno to politiko nesvrstanih. Doslej smo imeli levičarje in desničarje, zdaj pa imamo tudi resničarje. Ki se imajo za pravo alternativo. Novi obrazi so (bili) po njihovem samo navidezne alternative.

Zato se Resni.ce vsi otepajo. Levičarji jih imajo za podtaknjence desnice, desničarji pa za podtaknjence levice. Za pomožna ali peta kolesa in trojanske konje. Golob jih je povabil na koalicijsko kosilo ne iz daljnovidnosti ali preračunljivosti, ampak zato, ker je vnaprej vedel — ali je lahko vsaj varno stavil —, da jih ne bo. Janša pa zaenkrat modro molči glede sodelovanja, ker ima trenutno kaj bolj urgentnega povedati.

Stevanović je že pred časom overil izjavo, da po volitvah ne bo sodeloval z SDS, in to tudi potrdil v sinočnjih Odmevih. A kaj potem, če se tega ne bo držal? Kdo mu pa kaj more?

Nasplošno sicer pravi, da bi šel v tisto koalicijo, ki bi vzela za svoje vsaj glavne usmeritve Resni.ce. Ampak tako nora — ali oblastiželjna — po mojem nista ne Golob ne Janša. Koalicijsko zavezništvo bi s Stevanovićem s figo v žepu sicer lahko sklenila, vendar bi taka vlada ob prvi priliki razpadla.

Amorfna gmota

Tudi Stevanović je v bistvu novi obraz, a s to razliko, da predstavlja konec politike, kot smo jo poznali. Konec politike kot veščine z ne nujno in ne vedno doslednimi in poštenimi pravili igre, ki pa le uveljavlja ali poskuša uveljavljati družbene vrednote, ki presegajo pozameznika.

Resni.ca pa je seštevek vase zagledanih, toda podružbljenih in posplošenih egoizmov in privatnih norosti — ali malih modrosti, zaradi mene —, s katerimi iks-ipsiloni na ozadju neuspešnih ali necenjenih prizadevanj etablirane politike pumpajo na družbenih omrežjih svoj angažma kot najpožrtvovalnejše prizadevanje za narodov blagor doslej.

Potencialni volivci Resni.ce se bodo do volitev porazgubili pod tiste svoje manj kot štiri procente. Že res, da ima stranka podpornike. Toda ti niso na njeni strani zato, ker bi sledili lažnemu mesiji, ampak zato, ker on sam sledi amorfni gmoti, iz katere se je povzdignil v nacionalno politiko. Brez kakršnekoli politične kulture, ki bi to stranko povezovala, pa se Stevanović na te lažne apostole ne more zanesti — in lahko samo čaka, da ga prežvečijo in izpljunejo.