Težko se je ob pogledu na aktualno domače politično dogajanje izogniti Anžetu Logarju in o njem ne reči niti besede. V zadnjih dneh je dodobra razburkal slovenski politični prostor z odločitvijo, da po petindvajsetih letih zapusti stranko SDS in napove ustanovitev lastne politične sile.

Odmakniti se od Janeza Janše ni enostavno. Niti politično niti simbolično. Janša vodi stranko z železno roko. Logar, ki je bil dolgo časa njegov zvesti sodelavec — za nekatere celo njegova desna roka — zdaj odpira novo poglavje.

Toda vprašanje ostaja: mu lahko zaupamo kot neodvisnemu politiku? Ali pa je samo še en Janšev satelit v njegovi dolgoletni politični karieri?

Zanikovanje

Na prvi pogled se zdi, da je Logarjev izstop del premetene politične strategije, ki je odgovor na trende preoblikovanja volilnega telesa v Sloveniji. Parlamentarne volitve bodo čez leto in pol, nezadovoljnih in neopredeljenih volivcev pa je vse več.

Po Logarjevem solidnem uspehu na predsedniških volitvah, na katerih mu je kljub nenehno zatajevani povezavi z SDS uspelo osvojiti podporo širšega spektra volivcev — predvsem sredinskih in liberalno usmerjenih —, je bilo jasno, da bo želel izkoristiti takrat pridobljeno priljubljenost.

Morda prav to zanikanje povezanosti z Janšo med predsedniško kampanjo vzbuja dvom v njegovo iskrenost. Sama sem bila v kampanji aktivna na strani zmagovalke in se še zelo dobro spomnim, kakšni so bili njegovi volivci in kaj vse so delali tistim, ki nismo bili njihovi. Od uničevanja plakatov, pljuvanja, zmerjanja …

“Nekaj novega in velikega”

Po razglasitvi rezultatov drugega kroga je napovedal, da smo “na začetku nečesa novega in velikega”, in potem dolgo okleval. Zdelo se je, kot da mu tako velik korak ni preveč všeč in da bi bil raje še naprej v varnem zavetju velikega vodje. Potem pa na neki točki ni želel podpisati brezpogojne zvestobe strankarskemu glasovalnemu stroju. Bil je premeščen v zadnjo parlamentarno klop in skupaj s še dvema somišljenikoma odstranjen iz državnozborskih komisij in strankarskih organov.

Je pa v zadnjih letih deloval kot precej umirjena, racionalna in pragmatična figura, kar ga ločuje od pogosto polarizirajočih politikov SDS in Janševega sloga vodenja.

Stabilnost in izkušenost?

Gre pri Logarju res za popoln odmik ali pa bo še naprej deloval v Janševi orbiti? Četudi z bolj subtilnimi poudarki? Na vzporedni krožnici? Očitno je, da Logar nagovarja tiste volilce, ki so naveličani strankarske polarizacije, a hkrati iščejo stabilnost in izkušenost, ki jo prinaša dolga politična kariera.

Janševa zgodovina ustanavljanja ali podpiranja političnih projektov, ki so delovali kot podaljški njegove moči, je dolga. Poglejte samo medije, ki se brez izdatnih vložkov prijateljskih gospodarskih družb nikoli ne bi ohranili do danes. Logar bi lahko bil del tega scenarija – nova “neodvisna” stranka, ki bo v ključnih trenutkih še vedno podpirala Janšev politični vpliv.

Ali pa tudi ne?

Sredinski, mlajši, mestni, naveličani

Logar je med predsedniškimi volitvami dokazal, da zna nagovoriti volivce onkraj desne baze SDS. Nagovarjal je sredino, mlajše generacije, mestne volivce in tiste, ki so se naveličali razprav, polnih sovražnosti in ideoloških trenj. Njegova nova stranka bo verjetno usmerjena v pridobivanje teh. Torej tistih, ki cenijo stabilnost, a si hkrati želijo novo, bolj spravljivo politiko, ki ne bo tako kot SDS obremenjena z ideologijo in zgodovino.

Logar se bo moral distancirati od preteklih povezav, če si želi izgraditi verodostojno podobo neodvisnega politika. Če mu to uspe, bi lahko v prihodnosti postal pomemben igralec na političnem parketu.

Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kako se bo na to odzvala sredina in vse levo od sredine? Logar ima namreč potencial, da črpa glasove ne samo na desnici, ampak tudi na levi. Še posebej med volilci, ki so bili že tolikokrat razočarani nad obstoječimi levosredinskimi strankami in so zdaj spet. To bi lahko resno premešalo slovenski politični prostor.

Etiketa

Logarjeva prihodnost je v veliki meri odvisna od njegove sposobnosti, da prepričljivo in predvsem v praksi, z jasnimi stališči — ki jih doslej ni bilo — dokaže svojo neodvisnost od Janše. Čeprav mu je Janša v preteklosti že dal priložnost, da se uveljavi na nacionalni ravni, mora Logar zdaj pokazati, da je sposoben voditi drugačno, bolj vključujočo politiko.

Vendar bo na njegovo zmožnost vzpostavljanja novega političnega projekta vplivala tudi strankarska dinamika v Sloveniji. Bo Logarju uspelo ostati relevanten in prepoznaven v času, ko se politični prostor vse bolj fragmentira? In ko spet prihajajo novi obrazi?

Njegova medijska pot bo prav tako vse prej kot lahka. Desni mediji, ki so mu še do včeraj stali ob strani, so ga začeli napadati in postavljati pod vprašaj njegovo lojalnost. Levi mediji pa ga kljub zmernejši retoriki (še) niso posvojili. Vemo, da je Slovenija je nezaupljiva do tistih, ki zapustijo svoje politične družine. Etiketa “izdajalca” je v našem prostoru težka stigma, ki se je marsikateremu politiku ni uspelo otresti. Logar bo moral vložiti veliko truda, da prepriča javnost, da je njegova odločitev avtentična in ne samo strateška.

Ključno vprašanje

Zgodovina nas uči tudi to, da je v Sloveniji težko uspeti, če nisi pod okriljem velikih političnih strank. Še tem težje, če si bil dolgo povezan z enim od vodilnih politikov. In četudi bo Logarju uspelo združiti pragmatično, sredinsko politiko z resnično željo po spremembi politične klime, bo težko postal eden od ključnih igralcev na naslednjih volitvah.

Na koncu ostaja ključno vprašanje: ali je Logar resnično nova sila na političnem parketu ali pa smo priča še eni politični figuri, ki se je samo začasno izvila iz sence Janeza Janše. Bo njegova stranka nosila duha spremembe ali pa bo še en satelit stare zgodbe? 

Odgovor bo dal čas — in seveda volilci.