Nesrečnika, ki je pod pritiskom sramote ali sramotenja položil roko nase, je ubila brezdušna, lahkomiselna, pravičniška sodrga z družbenih omrežij. Toda anonimneži in nepomembneži ne bi tega naredili, če jih ne bi našuntali konkretni ljudje z imeni in priimki in ljudje na pomembnih položajih.

Ne verjamem poslancem, ki so obelodanili, da so jih poskušali podkupiti, da bi prestopili v nasprotni tabor. Zakaj za hudiča bi jim pa verjel? Ker so svojo zgodbo podkrepili s pisno izjavo? Le kdo pri zdravi pameti bi verjel pripadnikom stranke, ki je znana po tem, da je pri notarju overila neko svojo obljubo, potem pa jo je ob prvi priliki požrla?

Če je tak folk v parlamentu, potem je lahko tudi na Facebooku. In obratno. Med tema dvema klavrnima institucijama je hujskaška sinergija.

Kdo je pomagal?

To so tisti, ki so človeku pomagali izbrati manj strašno noč v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. In nam pol leta po referendumu — na katerem so seveda glasovali proti — na odvraten način pokazali, kako si sami predstavljajo pomoč pri predčasnem končanju življenja.

Pomagala je tudi televizijska voditeljica, ki je ciljno publiko oddaje v zameno za ratinge naščuvala, da so se spravili na nemočnega posameznika.

Pomagali so tudi uredniki desnih medijev, ki so obrnili ploščo in žrtev začeli nenadoma opisovati v superlativih in se spraševati: “Je res šlo za samomor ali za prikrit umor? Policija je brez obdukcije sporočila, da pokojnik ni umrl nasilne smrti. Je vedel preveč in je policija pri tem delala uslugo botrom?”

Le zakaj bi verjeli voditeljici nekredibilne oddaje? Ker je pač na nacionalki? In le zakaj bi verjeli pritlehnim propagandnim medijem? Ker je to resnicoljubnostna alternativa? Zakaj? Zakaj bi verjeli? Ker živimo v koruptivni, mafijski, globoki državi, ki bi se nam kot poštenim državljanom morala gnusiti?

Nismo bili zraven

V prvem stavku nisem slučajno napisal, da je človek položil roko nase pod pritiskom “sramote ali sramotenja”. S tem sem hotel sugerirati, da bi samomor — psihološko gledano — lahko bil bodisi posledica samozavedanja očitane krivde, bodisi neznosnosti krivih obtožb, ki so se na žrtev vsule. Seveda pa to ne pomeni, da sem indiferenten.

Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, zakaj je to zgodilo. Nismo bili zraven. Nikogar ni bilo zraven. Toda v človeški naravi je, da v takih primerih — če nekdo umre v sumljivem političnem kontekstu — verjamemo in hočemo verjeti eni ali drugi interpretaciji.

Zato bodo podporniki vlade v nastajanju trdili, da se je zgodil poskus korupcije, ki jo nova oblast namerava na veselje mnogih iztrebiti. Njeni nepodporniki pa bodo trdili, da gre za propagandistični blef, namenjen dokazovanju nujnosti vojne napovedi namišljeni pokvarjenosti in še dodatni diskreditaciji že tako ali tako diskreditirane levice.

Politični primitivizem

Imeti prav dandanes nikomur ne pomaga. Kot tudi govoriti abotnosti nikomur ne škodi. To je ta politični primitivizem. Pa ne samo politični, ampak tudi moralni, kulturni, socialni in informacijski. Vse je mogoče, vse je resnično, vse je dovoljeno.

Dejstva so postala stvar političnega prepričanja. Dokazi ne veljajo več. Ne veljajo nič. Resnica je samo še resnica s politično piko. Jaz nekaj verjamem, vendar ne morem nikogar prepričati, da imam prav. Pa tudi nihče od onih drugih ne more prepričati mene. Vzajemno se imamo za idiote. Slovenska družba je v fazi pospešene mentalne degradacije, ki se s pomočjo medijskega senzacionalizma in družbenih omrežij širi iz Državnega zbora. Zato mislim, da je hram nedemokracije za Slovenijo veliko hujša grožnja od same vlade.