V slovenskem političnem prostoru se kar naprej dogajajo malenkostne politične spremembe, od katerih pa niti na dolgi rok — če se nam to sploh ljubi spremljati in opazovati dlje časa — skorajda nič ni. Te namišljene spremembe so samo predstava za javnost, v bistvu pa ohranjanje statusa quo. Nezadovoljni in/ali ambiciozni politični akterji znajo poskušati, znajo pa tudi odnehati. Kot da se ni nič zgodilo.

Naj to opišem na primerih sage o distanciranju Anžeta Logarja od SDS in poskusa žametnega rerevolucioniranja Levice Mihe Kordiša. 

Štrikanje

Logar se je zaštrikal. Konec maja je z ustanovitvijo Platforme sodelovanja začel po mnenju nekaterih obetavno, po mnenju drugih pa še vedno neprepričljivo kapitalizirati svojo nadobudno in domnevno nepripadnost SDS, s katero je sicer pogumno in pokončno pogorel na predsedniških volitvah.

Vsem je (bilo) jasno, zakaj je Logar tu. Logar je tu zato, da bi volilcem — ali magari vsega istega navajenim radovednežem — ponudil alternativo radikalni stranki, ki ji je malo ja, malo ne zvest.

Toda ker volitev ni in ni od nikoder in jih še kar dolgo ne bo, je od njegovega kooperativnostnega društva ostalo bore malo. Platforma sodelovanja po treh mesecih in pol mesecih ni več niti paravan za prikrivanje politične naivnosti, kaj šele medijska poza in futer. O novi, še ne videni, zmerni, tolerantni, do drugače mislečih spoštljivi, konservativni, malodane žlahtni desnici še vedno ni ne duha ne sluha. In ga tudi ne bo. Vsaj ne od Logarja.

Paralela

Zanimiva je ta paralela, da gre v obeh primerih — tako na najbolj levem kot najbolj desnem — za poskus sprememb že preizkušenih političnih modelov, ki imetnikom enega in drugega porfelja političnih delnic prav nespremenjena prinašata največ dividend. Toda če Logar poskuša ali je poskušal deradikalizirati radikalno desnico, pa je šlo pri poskusu Mihe Kordiša ravno obratno za radikalizacijo oblastniško gentrificirane levice (z veliko začetnico).

Iz tega je mogoče sklepati, da na levici in desnici obstajajo nasprotujoče si tendence. Medtem ko imajo vsaj nekateri desničarji sami poln kovček ekstremizma in nepopustljivosti in zato rinejo proti mehkejšim oblikam konservativnega ravnanja in stališčenja, pa je na levi ravno obratno. Nekaterim levičarjem je dovolj političnega mainstreama, v katerega so se sprva navdušeno pustili uvaliti. Dovolj jim je etabliranega sodelovanja z dobronamernimi, četudi po sili razmer neprepoznavnimi somišljeniki, ki veljajo za leve samo zato, ker pač niso desni.

Ali z drugimi besedami: da bi dosegla več, se desna, manj desna, najmanj desna alternativa zavzema za manj, medtem ko se leva, levejša, najlevejša alternativa zavzema za več (in bolj). 

Hecen patron

Kordiš je hecen patron. Iz neuspeha na predsedniških volitvah — ki ga samo sam on ni doživel kot sramotnega — se ne samo ni niti malo nauučil, ampak iz vsega skupaj po mojem niti ni nameraval potegniti lekcije. Nesojeni koordinator Levice je tako trmast, da mu bolj paše in ustreza poza neuničljivega strankarskega posebneža — ki bo očitno vztrajal od poraza do poraza do dokončne zmage —, zraven pa tako ošaben, da si kljub temu domišlja, da bi cela Levica pod njegovo taktirko lahko (spet) postala stranka posebnežev.

Tako nenavadne stvari se lahko dogajajo samo v Levici. Kordiševi zavestno smešni kandidaturi — namreč predsedniška in koordinatorska —, ki pa nista omajali njegovega še vedno in kljub temu prominentnega položaja v stranki, pričata ne samo o Levičini samodeklarirani notranji demokraciji, temveč tudi o premišljenem imidž menedžmentu stranke.

Dokler bo Kordiš eden od njihovih čelnikov, bo Levica veljala za radikalno levo stranko. Tudi če se bo še naprej mainstreamizirala in čeprav bo pridno kooperirala z namišljeno levimi in/ali pollevimi koalicijskimi partnerji.

Dober vtis

Mislim tudi, da nekoliko slabši rezultat Luke Mesca na internem glasovanju v resnici ni bila tako prepričljiva nezaupnica, kot jo je interpretiral sam in v nadaljevanju odstopil od vnovične kandidature za koordinatorja. Je pa to seveda lepo videti. On sam in stranka sta s tem naredila dober vtis. Čeprav to ni bilo nič drugega kot spreten manever. 

Pravkaršnja izvolitev Aste Vrečko za novo koordinatorko je ena od teh na začetku omenjenih političnih sprememb, iz katerih pa se nič ne izcimi. Toda za Levico je v dani situaciji to dobro. Za razliko od Logarjeve namišljene disrupcije desnice. Levici do nadaljnega ustreza status quo, medtem ko Logarju — ki mu seveda ne gre za status quo — padel v medvolilni lerlauf, ki bo njegove potencialne uspaval v pozabo.