Boštjan Narat

Kraja bugattija je postala zgodba o plemenitem milijarderju in brezčutni državi. Kaj mediji spregledajo, ko iz uspešnega podjetnika naredijo še sodnika in superheroja?

Ta teden pa se je le zgodilo. Poslanec Mijič je dal intervju.

Ko se mora šola bolj bati staršev kot skrbeti za otroke, težava ni več v pravilih, ampak v sistemu.

Moji izkušnji Omaha Beach se v marsičem razlikujeta. Leta 1998 sem bil star enaindvajset, letos me čaka vstop v šesto desetletje. Takrat sem bil v vlogi otroka, letos v vlogi očeta.

"Svet dobiva prvega bilijonarja!" Svet je nekaj dobil. Kdo je svet? Svet smo mi vsi. Torej smo vsi skupaj nekaj (oziroma nekoga) dobili. Vi, ki to berete, in jaz, ki to pišem.

V "zapenjanju" sem slab. Pri nekaterih ljudeh se zdi, da v obračunavanju in prepiranju z neznanci – na cesti, v vrsti v trgovini, pred šalterjem v banki – naravnost uživajo.

Katastrofični diskurz je neizmerno učinkovit. Očitno je v njem nekaj neustavljivo privlačnega, psiholoških razlogov za to ne poznam, je pa dejstvo, da nas pogled na katastrofo na nek način začara.

Razumeti in predstavljati narodnozabavno godbo kot edini zveličavni izraz slovenske tradicije je torej poenostavljanje. Pri tem gre lahko za povsem nehoteno početje, torej za posledico neznanja.

Dogodki, ki bi morali biti zgodbe, se izgubljajo v logiki oglaševanja, lastništva pravic, rutin in internih prioritet, publika se reducira na potrošnika – ne naslovnika

Lepotni industriji pravimo tudi estetska, pri čemer so principi, po katerih deluje, od estetike kot tistega področja mišljenja, ki poskuša razumeti lepo kot splošni pojem, oddaljeni svetlobna leta.

V zadnji referendumski zgodbi zmagovalcev in poražencev ni oziroma – če govorimo o ravnokar minulem "prazniku demokracije" – smo poraženci vsi, skupaj z nami pa tudi demokracija v svojem temelju.

Opraviti imamo s tehnološkim sistemom, ki je brez odgovornosti in ki ga v celoti ne kontrolira nihče. Niti njegovi stvarniki in lastniki ne.

Dejanja velikih fantov z infantilnimi željami so lahko torej še tako škodljiva, a vsega skupaj vendarle ne morejo zafurati, vsaj ne do konca. Hmnja, recimo, da je to tolažba, čeprav gotovo ni ravno prepričljiva

Svet je izjemno kompleksen, ampak pridejo trenutki, ko moramo stvari poimenovati s preprostimi izrazi. To poletje je tak trenutek.

Dejstvo je, da je smiselna in plodna polemika o temeljnih družbenih vprašanjih v skupnosti, v kateri živimo, ogrožena živalska vrsta. In črkogrizi sodobne politične (hiper)korektnosti tu nosijo svoj del krivde.

Koga se moramo bolj bati? Kdo naredi več škode? Ljudje, ki ne razmišljajo, ali tisti, ki to počno in se kot razmišljujoči tudi deklarirajo?

Vprašanje virtualnega nagrobnika (kaj se po naši smrti dogaja z našimi spletnimi življenji) je bilo že mnogokrat zastavljeno, dokončnega odgovora še nimamo

Zabaviščni parki delujejo po dvotirnem sistemu ali – imenujmo stvari s pravimi imeni – po principu segregacije. Skupnost je razdeljena na dva dela, kar ustvarja razliko, pa je denar

Še pet minut je treba vzdržati in Slovenija se bo prvič v zgodovini nogometne igre prebila v izločilne boje evropskega prvenstva, že po dveh tekmah in pred srečanjem z Anglijo.

Tako zastavljeno vprašanje seveda zaudarja po satiri in deloma je ta vonjava skladna z intonacijo dotične analize

Če smo prodali želodec, prodajmo še srce

Karkoli si že mislimo o Evroviziji, s svojo bizarnostjo se vedno znova izkaže kot izvrstna metafora sveta in njegovih absurdov

Denarji, ki se obračajo v športu, so perverzni. A ostaja vsaj prispodoba enakih možnosti

Dogodki prejšnjega torka so me pahnili v hudo stisko in kasneje konkreten bes.