Na podlagi neumnosti, ki jim lahko iz dneva v dan sledimo v slovenskih medijih in sekcijah družbenih omrežij — kar je dandanes že precej eno in isto —, je mogoče sklepati, da imajo tako imenovani dobro obveščeni viri praviloma veliko informacij, obenem pa tudi dovolj domišljije.

Med priljubljenimi informacijami, ki so v obtoku, in stopnjo domišljije tistih, ki jih povzemajo in pomagajo širiti, je obratnosorazmerna korelacija. Bolj ko so namreč te informacije nezanesljive, neresnične in nepreverljive — ali pravzaprav osebne, tako rekoč mnenjske —, bolj je tudi bujna domišlijija njihovih distributerjev.

Moja omica je znala reči: “Man muss Fantasie haben.” Ali če prevedem v sodobnejši, domačnejši jezik: to so zgodbice o svizcu, ki zavija čokolado.

Kjer plošček šele bo

Tak tipičen primer je recimo zlovešča prerokba babe Vange Janša o dogajanju v slovenski politiki v najbližji prihodnosti. Njegovo šloganje se nanaša na naslednjega pol leta. Do aprila 2025, ko da bodo predčasne volitve.

Komaj čakam!

Jasno je, da je JJ ne samo zelo dobro obveščen, ampak da ima tudi odlično razvito sposobnost predvidevanja in temu primerne reflekse. Janša drsa tja, kjer plošček šele bo. Ne tja, kjer ta hip je. Tako kot Steve Jobs oz. Wayne Gretzky.

Če ga prav razumem, lahko v prihodnjih šestih mesecih pričakujemo vse najslabše. Predvsem zanj in za SDS, seveda. Povzetek prerokbe se glasi: “Skrajšati muke Golobovi koaliciji in hkrati preprečiti oblikovanje desnosredinske razvojne vlade”. (Poudarjam: “razvojne vlade” — torej njegove —, ker ta zdaj je pač stagnacijska. Kar celo ni neres.)

Paralelna realnost in alternativna zgodovina

Predvideni nabor metod in modelov političnega delovanja — in v precejšnji meri tudi akterjev —, s katerimi bodo globoka država oz. tranzicijska levica oz. strici iz ozadja poskušali realizirati ta peklenski načrt, je apokaliptični evangelist Janez napaberkoval iz paralelne realnosti in alternativne zgodovine.

To je svet, v katerem SDS živi in dela že dolga leta in ki ga je seveda sama skonstruirala. V tej verziji zgodbe se je nekdanji Janković s svojo Pozitivno Slovenijo reinkarniral v Prebiliča (in v stranko Vesna), nekdanji Virant pa v Logarja.

Prerokba ima elemente kriminalke. Proti že zdaj ovadenemu Golobu bo čez dva, tri mesece vložen obtožni predlog; Janković bo reda radi že čez en mesec obsojen (ampak samo na prvi stopnji, na drugi pa bo oproščen); v aferi Trenta pa bo obsojena tudi kofetarica sama (decembra na prvi stopnji, marca pa še na drugi).

Hmm, zabavno?

K tej namišljeni kolobociji bo svoje prispeval tudi “levi medijski blok”, na čelu z “depolitizirano” RTV in s Pop TV (poimensko: Erika Žnidaršič in Petra Kerčmar). 

Poleg tega, da se ga bodo poskušali znebiti en mesec pred volitvami, Janša tudi predvideva, da bo sedanja vladna koalicija razpadla, ker bodo januarja iz nje dezertirali Socialni demokrati. 

Janša se na koncu zapisa na X-u sicer poskuša zavarovati, da je referendum o JEK 2 zdaj pač padel v vodo in da se bo časovnica verjetno morala prilagoditi. Prepričan pa je tudi, da se bo tistim “z malo daljšim spominom in z nekaj več informacijami iz zakulisij” vse to zdelo že kar “zabavno”.

Hmm, zabavno? Ali mar hoče s tem povedati, da se samo heca? Da je ta njegov zapis samo opis tega, kar bi se utegnilo zgoditi — ne pa tega, kar se bo ziher zgodilo —, in da je vse skupaj treba brati kot domišljijski spis? In po možnosti z ironijo? Ali da ima njegova projekcija celo literarno vrednost? Da je napisana kot provokativna antiutopija ali distopija?

Pošteno zlopamtilo

To Janševo predvidevanje ni teorija zarote, izhaja pa iz istih predpostavk, na katere se običajno naslanjajo konspiratisti. V vsaki stvari, ki jo omeni — pa naj se nanaša na preteklost, sedanjost ali prihodnost —, je kanček resnice. Nekaj, kar že vemo ali s čimer se eventualno ali vsaj delno strinjamo. Vse je sestavljeno iz koščkov preverljive ali vsaj znane realnosti in polpretekle zgodovine, premešanih v fantazmagoričen in neresničen puzzle. Zdi pa se, kot da ima vse rep in glavo. (Kot je recimo res, da recimo sloni ne letijo.)

In to dela zgodbo navidez konsistentno, pripovedovalca pa kredibilnega. Vsaj v tem smislu, da mu ni nerodno, da v interesu političnega konkuriranja — in v črnogledi veri, da je vse res — kvasi take neverjetnosti.

Temu se reče konfabulacija. Človeku zmanjka realne, realistične štrene, zato s poljubno izbranimi, seveda izmišljenimi manjkajočimi členi naplete fabulo do konca sam. Kristalne krogle ali kakih drugih pripomočkov nima, ima pa informacije iz dobro obveščenih virov in domišljijo. In agendo.

Ampak hopla! Kaj pa, če je vse res? Če se bo vse to res uresničilo?

Bodimo pošteno zlopamtilo. Če se bo uresničilo, bomo babo Vango Janša prosili za odpuščanje in ji obljubili, da se bomo pri ugibanju o prihodnosti zanašali samo še nanjo. Če se ne bo uresničilo, pa …