Slovenska javna govorica je postala groba, nasilna, izključujoča in primitivna. V politiki, na družbenih omrežjih, v člankih, televizijskih studijih in vse pogosteje tudi v naslovih. Ne razpravljamo več, ampak obračunavamo. Nasprotnik nima drugačnega mnenja, ampak ima slabe namene. Ni politični tekmec, ampak je nevarnost. Ni zmotljiv, ampak je pokvarjen. Če je na napačni strani, mu ni treba samo nasprotovati. Treba ga je razkrinkati, osramotiti in ponižati.

Kdo je to rekel

Včasih smo se ob posebej nizko merjeni politični izjavi še zgražali in jo obsojali. Danes pa najprej pogledamo, kdo jo je izrekel. Če je naš, je duhovita. Če je njihov, je sovražni govor. Ista žalitev, dve morali — in vedno manj sramu. Še huje! Nesramnost vidimo kot pogum. Kdor žali, pove tako, kot je. Kdor kriči, je odločen. Tisti, ki ne izbira besed, je avtentičen.

Pa ni. Največkrat je nesramen, žaljiv, neolikan, brez argumentov, intelektualno nizek.

Besede v politiki niso nedolžne. Politik ima mikrofon, oder, stranko in tisoče sledilcev. Če leta in leta ponavlja, da so njegovi nasprotniki “izdajalci”, “mafija”, “sovražniki”, “paraziti” ali “vohuni”, sledilci sčasoma začnejo verjeti. Človeka, ki ga ves čas opisujemo kot sovražnika, je mnogo lažje sovražiti. Vsaka žalitev seveda ne vodi v nasilje, toda razdalja med verbalno in fizično agresijo ni neskončna. Še posebej ne v družbi, ki je na agresijo navajena. In mi se navajamo.

Obstaja meja

Na družbenih omrežjih je še lažje. Tam pogosto ne vidimo človeka, ampak samo profilno fotografijo. Pa še ta ni nujno pristna. Napišeš nekaj, česar nekomu za isto mizo verjetno nikoli ne bi rekel. Pritisneš gumb in greš naprej. Enemu vzameš dostojanstvo, drugemu privoščiš bolezen ali poškodbo, tretjemu smrt.

Sami sebi premikamo meje dovoljenega.

Znamo pa biti zelo strogi do drugih. Od Romov, denimo, upravičeno zahtevamo spoštovanje pravil, nenasilje in odgovornost. Morda bi bilo koristno, da enaka merila uporabimo tudi zase. Za ljudi v parlamentu, studijih, uredništvih in na profilih s tisoči sledilci. Agresija ni prav nič bolj civilizirana samo zato, ker nosi obleko in kravato.

Tudi mediji niso nedolžni opazovalci. Njihova naloga je kontrolirati oblast, spraševati, dvomiti, razkrivati. Toda med preverjanjem in insinuacijo ali namernim škodovanjem je velika razlika. Obstaja meja.

Histerija in gonja

To smo zelo nazorno videli po prometni nesreči predsednice republike. Ni je zakrivila sama. Bila je potnica, bila je poškodovana. Priznala je, da ni bila pripeta, in prevzela za to odgovornost. Toda njeno začetno komuniciranje je bilo pomanjkljivo in prepozno, kar je odprlo prostor za vprašanja in ugibanja.

Prometna nesreča je zato začela rasti čez vse sprejemljive okvire v medijsko histerijo in sovražno gonjo proti predsednici. Kdo je sedel v avtomobilu? Zakaj? Kdo je prijateljica? Rusinja? Kakšna Rusinja? Kdaj je dobila državljanstvo? Zakaj? Kdo jo je preverjal? Koga pozna? Kje je stanovala, ko je imela dvajset let? Kam je predsednica potovala? S kom? Kolikokrat?

Nekje med zlomljeno ključnico in prijateljičinim potnim listom smo na koncu pristali pri nacionalni varnosti in pri nikoli potrjenih obveščevalnih povezavah. Poslanec Mahnič je celo šel tako daleč, da je predlagal prenehanje posredovanja varnostnih poročil predsednici zaradi sumov o povezavah z rusko vohunsko mrežo — kar je njen urad ostro zanikal.

Logika medijskega trga

Novinarji seveda morajo preverjati. Toda pravica do preverjanja ni pravica do namigovanja brez dokazov, do vsiljevanja nepreverjenih trditev in do napletanja zarot, ki jih ni. To ni odgovorno novinarstvo, to sodi v trač rubrike.

In prav v tem se kaže logika današnjega medijskega trga. Najbolj bojeviti mediji imajo konkurenčno prednost — manj zadržkov. Naslov mora udariti. Če ni dovolj hud, dodamo vprašaj. Če ni dovolj zanimiv, dodamo sum. Če dejstva še niso dokončna, toliko bolje, ker zgodba lahko traja dlje.

Bolj umirjeni mediji imajo pri tem problem. Preverjanje, tehtanje in dopuščanje možnosti, da svet ni razdeljen samo na dobre in zle, je manj vznemirljivo, jemlje pa tudi čas in energijo. Resnica je v marketingu praviloma slabša od škandala. Klik nima morale, klik samo šteje. In tako vsak dan v družbi sejemo prezir in razklanost — potem pa se čudimo, da ne žanjemo spoštovanja, sodelovanja in povezanosti.

Brez zaupanja

In to ni samo razvrednotenje ljudi, ampak tudi razvrednotenje institucij. Predsednica je vohunka. Sodišča so politična. Policija je režimska. Novinarji so prodani. Zdravniki so podkupljeni. Profesorji so ideologi. Opozicija so izdajalci. Vlada je mafija. Če bomo dovolj dolgo ponavljali, da ničemur in nikomur ni mogoče zaupati, bomo na koncu res dobili državo, v kateri nihče ne zaupa nikomur. Nismo prav daleč od tega.

Brez osnovnega zaupanja pa demokracija ne deluje. Ni treba, da imamo radi predsednico. Ni treba, da zaupamo vsaki vladi ali občudujemo vsakega politika. Toda nevarno je, ko ne spoštujemo več niti funkcije, postopka, institucije. Država je družbeni dogovor, da se ne bomo pobili, če se ne strinjamo. Dogovor, da bomo govorili, iskali rešitve, se prepirali, volili, izgubljali, zmagovali in potem spet govorili. Temu se reče civilizacija.

Del narodne zavesti

V Sloveniji se radi sklicujemo na kulturo, jezik, zgodovino in državnost. Morda bi del te narodne zavesti lahko pokazali tudi tako, da človeka, s katerim se ne strinjamo, še vedno obravnavamo kot človeka. Da znamo oblast kritizirati brez poniževanja, objaviti novico brez javnega linča in včasih tudi česa ne napisati, ker ni preverljivih dejstev.

Algoritem ne bo namesto nas odločil, v kakšnem jeziku želimo živeti. To odločitev sprejemamo mi sami — politiki, novinarji, uredniki, vplivneži in vsi, ki s klikom, všečkom in deljenjem vsak dan glasujemo za raven javnega pogovora. Morda se nam zdi, da so to samo besede. Pa niso. Z njimi človeku vzamemo dostojanstvo, spodkopavamo avtoriteto institucij in iz političnega tekmeca naredimo sovražnika.

Država je tudi na jeziku. Pazimo, kakšno si z njim ustvarjamo.