Morda ste pozabili, ampak včasih so obstajale telefonske govorilnice. Morda so izginile že pred vašim rojstvom, morda pa se jih spomnite. Ni važno. To so bile rahlo zanikrne, toda trpežne, predvsem pa koristne kovinske škatle s steklenimi vrati in — s telefonom. Takim na kovance ali na žetone ali — v najnaprednejši, zadnji različici — na kartice. To je bilo javno okno v svet, brez katerega si življenja nismo mogli predstavljati. Še posebej, če tiste klasične Iskrine mašine s številčnico ali tipkovnico nismo imeli doma.

V tej škatli in v teh časih se dogaja zgodba. Kratka prigoda. Resda je izmišljena in rahlo ekscesna, vendar obenem tipična. V sebi ima skoraj nekaj arhetipskega. Gre pa takole:

Kontrolka iz kemije

Marjan ima danes na urniku kemijo. To samo po sebi ne bi bilo problematično, če ne bi bila ravno za ta dan napovedana kontrolka. Marjan o kemiji nima pojma, premore pa kar precej življenjske iznajdljivosti, celo drznosti in predrznosti. Zato v odmoru pred usodno uro stopi do najbližje telefonske govorilnice, pobrska po imeniku — tudi ta je namreč obvezna oprema javno dostopnega okna v svet — in zavrti številko svoje šole. Slušalko prekrije z robčkom (v resnici po nepotrebnem, a to je videl v ameriških filmih) in z narejenim glasom odraslega sporoči, da je nekje na šoli nastavljena bomba.

Tam zavlada panika. Ravnateljica pokliče policijo. Šolo ekspresno izpraznijo. Ura kemije odpade.

Ko se izkaže, da je šlo za potegavščino, vsi odgovorni besnijo. Ampak storiti ne morejo nič. Tudi če bi policija izsledila, odkod je prišel klic, je praktično nemogoče, da bi ugotovila, kdo je klical. Marjan je lahko brez skrbi.

Drugi časi, drugi mediji

Prejšnji teden se je zgodilo ... — nekaj podobnega. Čeprav obstaja med Marjanovo zgodbo in spletnim zapisom o strelskem napadu na neimenovani slovenski šoli veliko razlik. Drugi časi, drugi mediji, druge tehnologije. Ampak podobna grožnja, podoben strah in podoben nemir. In podobno slab smisel za humor.

Le da ima v Marjanovi zgodbi potegavščina svoj razlog. To ga sicer ne odvezuje krivde, pa vendar daje njegovemu dejanju nek smisel. Situacijo smo si izmislili. Nam je lahko, ker o njej vemo vse. Avtor spletnega zapisa o strelskem pohodu in njegovi ali njeni razlogi pa ostajajo neznani.

Analogno in digitalno

Zakaj? Kot rečeno je ena od bistvenih razlik med zgodbama prav v tehnologiji. Ta je Marjanu v njegovih časih omogočila zavetje. Nevarnost, da ga izsledijo, je bila minimalna, ker je bila analogna. Ali z drugimi besedami: paziti je moral samo na to, da ga nihče od mimoidočih ne vidi in predvsem ne sliši, ko s ponarejenim baritonom govori v z robčkom pokrito slušalko.

Danes pa je drugače. Digitalni svet daje občutek varnosti. Še posebej, če po njem brodimo in blodimo kot anonimni uporabniki. Pod izmišljenim imenom lahko pišem, kar hočem, in — oprostite rabi stilno zaznamovane besede — serjem po mili volji.

Ampak v resnici je drugače. Če nismo mojstri spletnega kameleonstva, nas lahko vsak IT-jevec, ki ima pet minut časa, brez težav izsledi. Medtem ko med pavzo jé svoj sendvič.

Sodobna različica Marjana

Kar je še en razlog več, da ponovimo vprašanje: zakaj? Zakaj ostaja sodobna različica Marjana neznana? In zakaj — verjetno — v tem trenutku povsem mirne duše načrtuje, kdaj bo udaril naslednjič? In zakaj — spet verjetno — kopica njemu ali njej podobnih v tem istem trenutku razmišlja, da bi storili isto?

Razlaga organov je bila razumljiva: ker “dejanje ni imelo znakov kaznivega dejanja”, policija nima pristojnosti, da avtorja spletnega zapisa išče in najde.

Argument na načelni ravni štima. Tudi sam nočem živeti v državi, v kateri lahko represivni organ po mili volji sledi temu, kar državljanke in državljani počnemo na spletu.

Ampak če stopimo korak nazaj: zakaj to dejanje nima znakov kaznivega dejanja?

Nisem pravnik

V resnici je moje pisanje problematično. Za začetek nisem pravnik, še bolj pa zato, ker sem oče šoloobveznih otrok. Zato vse skupaj doživljam precej čustveno.

Dogodki prejšnjega torka so me pahnili v hudo stisko in kasneje še v konkreten bes. Besni fotri pa smo nagnjeni k preprostim rešitvam. Recimo: a lahko nekdo lepo prosim stopi do najbližje telefonske govorilnice, najde tega prekletega Marjana, mu vzame slušalko iz rok in mu navije ušesa?! Ravno toliko, da mu ne bo nikoli več padlo na pamet, da bi še kdaj — se spet opravičujem — sral in se zajebaval s strahom in stisko otrok, njihovih staršev in cele države! Ker točno vemo, kje je in kdo je!

No, tega ne vemo. Ampak brez težav bi izvedeli, če bi si tisti IT-jevec vzel pet minut časa, če bi mu to naročili in dovolili! Še sendviča mu ne bi bilo treba spustiti iz rok!

Cela slika

Ja, besni fotri ne vidimo cele slike. In cela slika je v konkretni zgodbi široka. Lahko se pogovarjamo o reakciji pristojnih, o komunikaciji z javnostjo, o protokolih. Vse to je na mizi. Zdi se, da se določene spremembe dejansko dogajajo.

Na mizi pa je, upam, tudi vprašanje definicije kaznivega dejanja. Seveda smo tu besni fotri še posebej slabi sogovorniki. To je občutljivo področje, kjer lahko pretirano rigorozni ukrepi hitro ogrozijo naše temeljne pravice. Morda pa naš kričeči glas v tem konkretnem primeru — ko je idiotski zapis na internetu povzročil toliko stisk, skrbi in strahov — vendarle sporoča tudi kaj smiselnega.

Vedno več

Dogodkov, kot smo mu bili priča prejšnji torek, bo namreč vedno več. Ja, takšnih in podobnih zadev bo vedno več. Samo upamo lahko, da bodo to samo potegavščine, ne pa tudi konkretna dejanja, ki jih taki zapisi napovedujejo. Dejanja, ki bodo imela nedvoumne znake kaznivega dejanja in ki jih bo policija lahko obravnavala in raziskovala. Medtem ko bomo vsi drugi prižigali sveče.

Ideje vodijo v dejanja. Nekatera dejanja pa so tako grozljiva, da jih je treba neusmiljeno zatreti že na ravni ideje.