Še pred nekaj tedni smo imeli poslanca, za katerega se je politika in z njo vesoljna Slovenija spraševala, kako ga spraviti iz parlamenta. Danes pa imamo izpraznjen poslanski stol in se sprašujemo, kako nekoga spraviti nanj.

Napredek je očiten. Samo smer je nenavadna.

Boris Mijič je po zgodbah o dolgovih, neplačanih obveznostih do nekdanjih zaposlenih in države, “pomotoma” napačno navedeni izobrazbi — da ne omenjam sramotnega intervjuja na TV Idea, s katerim je dokazal še svojo nesposobnost — dolgo vztrajal, da nima prav nobenega namena odstopiti. Še 5. oktobra je javno govoril, da bo ostal poslanec. Potem pa je vendarle odšel.

Človek bi pričakoval, da je s tem zgodbe konec. Po normalnem scenariju bi bilo tako, da če poslanec odstopi, pride namesto njega rezultatsko naslednji — in Državni zbor v polni sestavi nadaljuje svoje delo.

Toda Slovenija v tem parlamentarnem sklicu ni naklonjena normalnim scenarijem.

Politična iskrenost

Slavko Moharič, ki bi po volilnih rezultatih lahko prevzel Mijičev mandat, je hlipaje rekel ne. Naslednji, Mirko Radujković, je povedal, da je 99-odstotno prepričan, da funkcije ne bo sprejel. Ob tem pa je pojasnil še nekaj precej bolj zanimivega. Ko je kandidiral, je računal, da nima veliko možnosti, da bi bil dejansko izvoljen. Ali z drugimi besedami: kandidiral je, da bi popolnil strankino listo, ne pa zato, da bi bil izvoljen.

To je nova stopnja politične iskrenosti. Kandidiraš za poslanca, ker računaš, da ti ne bo uspelo. In ko te čez nekaj mesecev volilna matematika vendarle dohiti, ugotoviš, da ni pravi trenutek.

Tretja, ki bi lahko postala nadomestna poslanka resnicoljubne stranke, Marjana Matjašič, je bila še bolj neposredna. To možnost je zavrnila zato, “ker ni kandidirala za hišo Butalcev” — in se odpovedala življenjski priložnosti. To lahko razumemo. Ugled in mirno življenje brez političnega pečata in pritiskov, kako glasovati, je vredno več kot štiri leta (če bo ta mandat tako dolgo zdržal) lepe redne plače.

Četrta na seznamu zadeve še ne komentira. Peta še ne ve, kako bi se odločila, dodaja pa, “da ji ni do tega”. Šele šesti pravi, da bi bil pripravljen postati poslanec, “če bo zadeva prišla tako daleč”.

Zaposlitveni oglas

Nekoč je bilo težko priti v parlament, ker si je veliko kandidatov to želelo. Danes pa postaja težava najti nekoga, ki bi bil pripravljen postati poslanec. Skoraj si predstavljam zaposlitveni oglas: “Državni zbor Republike Slovenije razpisuje prosto delovno mesto poslanca. Mandat zagotovljen. Plača redna. Služba v središču Ljubljane. Izkušnje niso nujne. Zaželeno je, da vas delo vsaj približno zanima.”

To seveda sploh ni smešno. Kaj pomeni kandidatura, če kandidat ni pripravljen prevzeti funkcije? Je to pomoč stranki pri zapolnjevanju volilne liste? Usluga prijateljem? Samo ime na volilnem plakatu? Da kandidati zdaj odpadajo kot gumbi na hlačah, je lahko tudi usluga stranki, ki vidi večjo predanost svoji politiki v katerem od kandidatov, ki je na listi za temi, ki nočejo postati poslanci.

Hecno, res. Če se prijavim na razpis za direktorico podjetja, od mene pričakujejo, da sem pripravljena podjetje voditi. Če kandidiram za predsednico društva, obstaja določeno “tveganje”, da bom res izvoljena.

Tobogan Tee Košir

To pa ni edina zgodba zadnjih dni, zaradi katere se lahko vprašamo, koliko je danes sploh še vredna politična funkcija. Tea Košir je po nekaj mesecih v politiki doživela pravo politično vožnjo na zaposlitvenem rollercoasterju, za katerega bi scenarist televizijske nadaljevanke potreboval vsaj pol sezone. Najprej je bila izvoljena kot poslanka Demokratov. Potem je postala državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje. Septembra je odstopila in napovedala vrnitev v parlament. Sprva se je zdelo, da bo ostala poslanka Demokratov. Potem je oznanila, da bo nepovezana, in izstopila iz stranke. Naslednji dan si je že spet premislila in se poslanskemu mandatu odpovedala. Iz hvaležnosti so ji obljubili službo v javnem sektorju. Toda čisto nazadnje se je tudi temu odpovedala in se vrnila v družinsko podjetje, kjer je delala prej.

Kaj vse je vplivalo na njene odločitve, ne vemo. Toda vsi ti koraki vzbujajo sum o čudnih dogovorih v ozadju. Sama je zapisala, da ne potrebuje vpitja in konfliktov, da bi bila slišana, ampak da si želi svobodno razmišljati s svojo glavo. Služba doma je očitno postala varnejša izbira od politične kariere. Mogoče ne nujno finančno, glede ugleda pa vsekakor.

Biti poslanec je bilo nekoč nekaj, kar so izbranci ljudstva s ponosom pokazali na svojih vizitkah. Danes pa stranka sprašuje že vsaj petega na kandidatni listi ekipe, ali bi bil pripravljen zapolniti njen glasovalni manko.

Izgubljeni ugled

Toda poslanski ugled ni bil izgubljen ta teden. Meja je bila prvič potisnjena navzdol takrat, ko je Državni zbor za predsednika izvolil prvaka Resni.ce. Pozneje smo izvedeli za še več njegovih pravnomočnih obsodb iz preteklosti. Pravna rehabilitacija je opravila svoje. Obsodbe so izbrisane, formalno velja za neobsojenega.

S pravnega vidika je stvar jasna, z vidika političnih standardov pa ni. Ker če politik sam dokazuje, da je za najvišjo parlamentarno funkcijo dovolj že to, da ni zakonskih ovir, da bi jo opravljal, bo državljane težko prepričal, da bi morali do te institucije gojiti posebno spoštovanje. Ugled ni nekaj, kar poslancem pripada po poslovniku. Ugled ni dodatek k funkciji. Ugled si je treba prislužiti. Zanj trdo delati.

Državnemu zboru nismo vzeli ugleda mi, ki politiko opazujemo od zunaj. Tudi novinarji mu ga niso vzeli. Niti najbolj kritični državljani ne morejo razvrednotiti ugleda poslancev. Institucija se razvrednoti sama, če iz osebne ali strankarske koristoljubnosti nenehno pristaja na vedno nižje standarde.

Slaba ponudba

Zato naj nas ne čudi, da poslanski stol ta hip ostaja prazen, ker so že trije kandidati rekli “hvala, ne bi”. To najbolj pomenljiva politična novica tega tedna. Ne to, da je poslanec odstopil. Ne to, da je neka politične kariere bilo konec že po nekaj mesecih. Novica je, da se funkcija, za katero so prostovoljno kandidirali, ljudem ne zdi več samoumevno vredna prevzema.

Če si v Državnem zboru nekoč želimo boljše poslance, ne bo dovolj pozivati “sposobnih”, naj gredo v politiko. Najprej bo morala politika sama ustvariti okolje, v katerem sposobnih ne bo treba prepričevati, naj postanejo njen del. Poslanski stol ne bi smel biti nagrada. Pa tudi ne kazen. Moral bi biti odgovornost, ki si jo človek želi prevzeti.

Predvsem pa to ne bi smel biti stol, ki ga ponujamo vsem po vrsti, dokler se ne bo našel nekdo, ki bo nanj pripravljen sesti. Če smo prišli tako daleč, da kandidati rečejo “hvala, ne bi”, potem niso problem kandidati. Problem je slaba ponudba.