Duhovnik Branko Cestnik ima mnenje o feminizmu. Tudi prav. Kdo ga pa nima? In tako kot v zvezi s katerimkoli drugim mnenjem — mnenjem kogarkoli in o čemerkoli — je mogoče tudi s tem njegovim polemizirati. Če imamo čas in če se nam ljubi. Ali če je potrebno.

Nikakor pa ni treba na podlagi tega delati velike medijske news drame. Vleči posplošujočih zaključkov o moralni dvoličnosti in vsiljivosti ali celo družbeni sprevrženosti klera. Svariti o groznem položaju žensk. Predvsem pa ni treba tja v en dan pametovati o sovražnem govoru.

Ampak točno to se je zgodilo. Ker pater klaretinec in ker feminizem. Takih priložnosti slovenski komercialni medij à la Pop TV noče zamuditi.

Za lažje razumevanje pa najprej majhna digresija.

Podivjano potrošništvo

Konzumiranje slovenskih medijev je postalo do te mere podivjano potrošništvo, da lahko potrebe nenasitnih uporabnikov zadovolji samo še najbolj nora hiperprodukcija. Vsebine je treba štancati dobesedno iz minute v minuto. Zato vse skupaj nima več veliko zveze niti z ekonomijo in ekonomiko medijev, niti s kadrovsko razpoložljivostjo producentov vsebin, niti z njihovo usposobljenostjo, niti s prostim časom uporabnikov, niti z njihovo pozornostjo.

Predvsem pa to nima več veliko zveze z realnostjo. Pomembnega, zanimivega, relevantnega in smiselnega se zgodi preprosto premalo. 

Zato se uredništva ne morejo več vedno ravnati po nekoč brez izjeme veljavnih kriterijih objavljivosti. Super, če je določena novica pomembna, zanimiva, relevantna in smiselna. Toda v vse več primerih ni tako. Novic, vrednih objave, je premalo. Vsaj pri nas doma, kar nas slučajno pač najbolj zanima.

In če novic ni dovolj, potem je treba napihniti tudi nepomembne, nezanimive, nerelevantne in nesmiselne.

Butasti naslovi

Strategija objavljanja neumnosti je prefrigana. Po eni strani navajajo publiko na najbolj unterhund vsebine — ki jih normalni ljudje samo spregledajo —, s tem pa povečujejo interes publike za izjemoma kao nadstandardne družbene teme, na katere po možnosti obesijo še halo zaskrbljenosti, ki jo je treba deliti. Kot v Cestnikovem primeru.

V zadnjih dneh sem si obenem tendenciozno in naključno izpisal nekaj najbolj butastih naslovov. (Ne s Pop TV, ampak z N1 in z Nove24TV.si.) Recimo: Veste, čemu služi plastični čep v plastenki olja? Presenečeni boste nad funkcijo; Kaj najprej vidite na fotografiji? Odgovor razkriva, kakšna oseba ste; Kako hitro bi se obnovila vaša jetra, če bi prenehali piti alkohol; Štiri astrološka znamenja, ki lahko pričakujejo karierno izjemno uspešno leto; Zakaj ptice ustvarjajo nenavadne oblike jat? Vsi nad njimi niso navdušeni; Manekenka Heidi Klum razkrila podrobnosti svojega spolnega življenja; Hrvaški školjkar: Če ne bi posnel, ne bi verjel, da sem videl!. Ali oglasov, ki jih itak ne ločite od novic: Ta trik bo naredil, da boste prenehali kaditi v 20 minutah; Nič več plešavosti! Ne potrebujete operacije, da bi spet imeli lepe lase; Mlada mamica našla poseben način zaslužka! Na dan lahko zaslužite 7000 EUR; Kako brez cvrtja pripraviti priljubljene ›šnite‹.

Po vsem tem si človek ne more kaj, da ne bi hipoma zrajcan poskočil, ko zagleda očitno pametno, četudi razburljivo in zaskrbljujočo televizijsko in spletno novico pod naslovom Pater Cestnik in faze feminizma.

Nič posebnega

Originalnega mnenja p. Cestnika morda ne bi niti opazil ali bi ga vzel kvečjemu na znanje, če se ne bi Pop TV na njegov račun začel delati družbeno pametnega in pravičniškega.

Cestnikovo konservativno mnenje o feminizmu je pač konservativno mnenje, kakršno v meni ne more vzbuditi pretirane pozornosti. Dejstvo je, da je bil zgodnji in srednji feminizem (Cestnikova prva tri obdobja) za moje pojme pozitivno emancipatoričen, le da on pač na to gleda cerkveno (in za dobro vago še malo poenostavljeno). Iz tira pa me ni vrgla niti njegova »IV. faza« feminizma — namreč »vdati se islamu (ker strah pred praznino in želja po močnem očetu)«. Naposlušal sem se že teh floskul o islamizaciji in (para)psihoanalitičih diagnoz zahodne družbe. Res pa je, da je Cestnik originalnejši. Ne spomnim se, da bi že kdo povezal Freuda in Mohameda.

Manquer une occasion de se taire

A Pop TV je v to zgodbo zvlekel varuha človekovih pravic. Ta rade volje malo posodeluje z medijem — ker je funkciji na ljubo treba biti viden — in dodá še svojo floskulo, da »ne smemo biti sovražni« in da »to nima nobene veze s politično korektnostjo, ampak z osnovami kulturnega in lepega obnašanja«.

In ko enkrat steče beseda o slovenskem feminizmu, ne gre brez Inštituta 8. marec: »Feminizem je prizadevanje za skupno dobro, za dostojno življenje vseh. Za to, da vsi živimo v nekem sožitju in solidarnosti in da ni nekdo močnejši od drugega. Kar [Cestnik] trdi, je vse ravno drugače kot to.«

Nihče ni rekel nič takega. Ne Branko Cestnik, ne Peter Svetina, ne Nika Kovač. Nič od tega ne bi smelo kogarkoli spraviti v slabo voljo. (No, Cestnika že mogoče.) Ne bi se bilo treba kregati zaradi tega.

Ampak ne. To je bil vseeno big news. Ker pri nas ne zamujamo priložnosti, da bi bili tiho. In da zadev s Twitterja — kamor spadajo, če že morajo kje biti — ne bi izvažali v politične kabinete in medijske redakcije.