Kot človek, ki se piše na -ič, se čutim kompetentnega in poklicanega povedati nekaj na to temo. Ker o črkah pa ja nekaj vem. Še posebej o teh identitetnih, nacionalno in jezikovno razlikovalnih, ki obstajajo v trdi in mehki obliki.

Skratka. Na dvorišču nekdanje tovarne Rog, ki je trenutno še v obnovi, a bo morda že letos “javno kreativno stičišče” Center Rog — “dostopno vsem in prvenstveno namenjeno izvajanju družbeno koristnih inovativnih projektov” (karkoli že to pomeni) — bodo postavili pomnik tako imenovanim izbrisanim v obliki nadnaravno velikega mehkega ć-ja. Čeprav bo viden samo zgornji, ukrivljeni del črke s polovično kljukico, bo po napovedih idejnih avtorjev visok dva, tri metre. 

Denkmalična skulptura bo stala na ploščadi, ki se bo imenovala Park izbrisanih. Ja. Obeležje bo posvečeno 25.671 osebam, ki so bile 26. februarja 1992 izbrisane iz registra stalnih prebivalcev Slovenije — in med katerimi se je verjetno večina pisala na -ić.

Tip na -ić

Da bi bilo vse skupaj še bolj v stilu, se pooblaščena oseba zakonitega lastnika Roga (Mestne občine Ljubljana), tudi piše na -ić. Še več! Taista oseba na -ić je pred leti od prav tam dala s policijo izbrisati alternativce, ki so podrtijo poskvotali.

In nenazadnje: na natečaju za pomnik, ki ga je ta tip na -ić iz MOL-a razpisal, je zmagala ekipa treh ljudi, ki imajo v priimkih kar tri mehke ć-je, pri čemer ga ena od njih sploh nima. Ima pa zato črko z nemškim preglasom, kar tudi lepo prispeva k skupnemu umetniškemu vtisu. 

Iz tal štrleča tretjina mehkega 3D ć-ja — ki bo trpežnosti in statiki na ljubo najbrž trd — zna biti vizualno, likovno, prostorsko kar zanimiva instalacija. Do simbolike pa sem zadržan. Ideja spomenika izbrisanim se mi zdi tako velikostno kot pomensko predimenzionirana.

Zmagovalna ekipa opisuje svoj mehki ć kot “tipografski meditativni instrument, namenjen igri, počitku in razmisleku o družbi” in kot “prostor kontemplacije”. In dodaja: “Simbolna vrnitev izgnanega črkovnega znaka […] kaže, da želi biti Ljubljana prestolnica solidarnosti in sožitja”.

Kristallnacht?

Monumentalni ć me kot komemorativna ideja spominja na tako imenovane spotikavce, vdelane v asfalt v spomin na žrtve holokavsta. Je primerjava upravičena? Ja in ne. Izbris iz registra prebivalstva ni bil ravno genocid — ali je bil kvečjemu birokratski —, žrtev pa tudi ni bilo na milijone in niti niso končale v plinskih celicah. Je pa dejstvo, da štolperštajni niso samo hommage žrtvam holokavsta, ampak tudi tihi, decentni protest proti še vedno obstoječemu antisemitizmu.

Na kaj pa bo opominjal pomnik v Rogu? Če prav razumem, bo njegovo sporočilo to, naj se nikoli več ne ponovi Kristallnacht v birokratičnost zakamufliranega in zapovedanega slovenskega, proto-janšističnega domoljubja.

Prav. Toda kdo pošilja to sporočilo? Komu ga pošilja? In nenazadnje: zakaj ga sploh pošilja?

Grehi so precenjeni

Ideja, da je treba izbris obeležiti s spomenikom, je predimenzionirana. Predimenzionirana zato, ker vzbuja občutek kolektivne krivde za grehe države. Odkrito povem, da mi gre to zelo na živce. Postaviti spomenik izbrisanim se mi zdi podobno, kot če bi hoteli postaviti spomenik po vojni pobitim domobrancem. No, nekateri jim ga res hočejo postaviti — ampak zgoraj omenjeni tip na -ić pravi, da se to ne bo zgodilo, dokler bo on župan.

Grehi so precenjeni. Poboj domobrancev ni bil eno od moralno konstitutivnih elementov tedanje slovenske integrirane državnosti. In tudi izbris ni bil eden od konstitutivnih elementov nove slovenske samostojne državnosti. 

Pentljanje z oblastjo

Ideja spomenika na Ć v Rogu presega moralno primernost in zaželenost priznanja greha, spovedi, kesanja, pokore in opravičila. Spomenik izbrisanim? Zakaj? Ali hočejo s tem reči, da se ne sme nikoli več ponoviti, da poslanci SDS protestno zapustijo dvorano, ko predsednica DZ ob obletnici sočutno načne temo izbrisanih — kot nemški kancler Willy Brandt, recimo, ko je leta 1970 pokleknil pred spomenikom žrtvam holokavsta v varšavskem getu? Ni bilo to dovolj? Namreč ta predsedničina gesta? Pa tudi tista druga (prva) predsednica ni nenaklonjena izbrisanim oz. spominu na to, kar jih je doletelo. Pa še marsikdo.

Nihče razen SDS-ovcev ne zagovarja izbrisa, kaj šele, da bi mu aplavdiral. Imam občutek, da bo ta Ć v Rogu spomenik temu, da se (skoraj) vsi strinjamo s tem, da ni bilo prav — milo rečeno —, da so 25.671 izbrisali. To bo spomenik nam, moralno pofočkanemu ali obtačlanemu narodu. Ne izbrisanim. Spomenik ljubljanski alter sceni. Ki se čuti dolžno simbolično pomagati pri polemiziranju z SDS, ki izbrisa pač ne bi vključila v svoj nesojeni Muzej slovenske osamovojitve (čeprav bi ga lahko, da ne rečem morala). In za to se je ta alter scena pripravljena spentljati tudi z oblastjo — pa čeprav “samo” mestno —, s katero je ne druži nič. Ampak res prav nič. Razen mehkega ć-ja, seveda. Za oboje je to samo PR.