Toda zdaj, ko je Bezosova barka skoraj končana, so ladjedelničarji (in njen naročnik) naleteli na težavo: na edini poti do morja stoji dvižni most Koningshavenbrug. Ladja je previsoka, da bi zaplula pod njim.

Kaj storiti? Načrt je preprost. Popularni, skoraj sto let stari, spomeniško zaščiteni De Hef, ki je bil nazadnje obnovljen pred petimi leti, bodo delno razstavili — in sestavili nazaj, ko bo ladja na drugi strani. Račun bo seveda plačal Jeff. Rotterdamčani bodo nekaj časa brez mostu, a menda ja ne bodo komplicirali. Človek pač rabi svojo barko.

Obsedenost ali vizija

Zgodba ima celo vrsto dimenzij: od kompleksnega razmerja med javnim in privatnim do povsem legitimnega in rahlo banalnega pomisleka — kako to, da na težavico z dimenzijami ni nihče pomislil že prej? Ogromno materiala torej za resne analize in neškodljive šale.

Moj prvi preblisk je bil spomin na film Fitzcarraldo (1982), mojstrovino Wernerja Herzoga, v kateri je eno svojih najbolj nepozabnih vlog odigral Klaus Kinski.

Zgodba pripoveduje — če poenostavim — o obsedenosti, viziji in norosti. Pa tudi o neizprosnosti, pohlepu in bogastvu. Brian Sweeney Fitzgerald je irski poslovnež, ki na začetku 20. stoletja v Peruju išče svoj prostor pod poslovnim soncem. Gre za kavčuk na prostranih območjih amazonskega pragozda, ki jih perujska vlada širokogrudno ponuja v najem in eksploatacijo. Fitzcarraldo (kot ga kličejo domačini) se dokoplje do pravic za parcelo v neznanih divjinah, najame parnik in se odpravi na pustolovščino.

Vse za kavčuk

Fitzcarraldov načrt je nor. Ker je najkrajša pot neprehodna, bodo pluli po vzporednem rokavu reke in tam, kjer sta si rokava najbliže … — ladjo zvlekli čez hrib. Dobesedno. Zares. Klic bogastva je močan. Človeško življenje je v perujskem pragozdu poceni.

To se je dogajalo v filmu — pa tudi med snemanjem. Werner Herzog je bil vedno brezkompromisen ustvarjalec. Produkcija Fitzcarralda je šla v anale kot verjetno najbolj krut in nevaren snemalni podvig v zgodovini kinematografije. Sámo snemanje je bilo vsaj tako tvegano kot realni dogodek, ki je služil za osnovo scenarija. Vse za kavčuk! In vse za umetnost!

Umetnost brez ironije

Beseda umetnost je za paralelo med Bezosom in Fitzgeraldom ključna. In to ne umetnost pridobivanja kavčuka in njegove obdelave, umetnost poslovnega uspeha v kolonialnih časih ali umetnost merjenja objektov in s tem povezanega načrtovanja transporta. Gre za umetnost v pravem pomenu besede, brez trohice ironije.

Fitzgerald ljubi umetnost. Ljubi italijansko opero in obožuje Enrica Carusa. Njegov poslovni načrt poganja dvoje: dobri, stari pohlep in nore sanje. Fitzcarraldo bi rad v Amazoniji zgradil operno hišo. In si želi, da bi na otvoritvi pel Enrico Caruso.

Je Carusov glas vreden žrtev, ki jih zahteva podvig obsedenega Irca? Seveda ne. O vzvišeni in transcendentalni razsežnosti umetnosti lahko razpravljamo v nedogled — toda na koncu bomo iz goreče hiše namesto Rembrandtove slike raje rešili mačko. Umetnost presega življenje, a ga nikdar ne odtehta.
​{embed_info_box}190933{/embed_info_box}

Neumnost in norost

Ampak osredotočimo se na motiv in mentaliteto glavnih junakov. Šele tako bo prilika o dveh ekscentričnih bogataših postala zares zanimiva.

Superjahta Jeffa Bezosa je privatna stvar. Na njej bodo uživali izključno njen lastnik in njegovi povabljenci. Meščanke in meščani Rotterdama se bodo morali za nekaj časa odpovedati mostu samo zato, da se bo ekscentrični bogataš št. 1 fijakal po svetovnih morjih. Še dobro, da zaradi posega na De Hefu ne bo nihče umrl. Edino, kar lahko v tej zgodbi očitamo lastniku Amazona, je neumnost. Res bi lahko prej izmeril višino svoje barke.

Ekscentrični bogataš št. 2 pa je bil nor. Kako naj drugače imenujemo človeka, ki hoče svoje s krvjo in življenji prebivalcev amazonskega pragozda pridobljeno bogastvo zapraviti za operno hišo? Opero, ki sploh ne bo samo njegova, pač pa bodo v njej lahko uživali tudi drugi?

Ironija je včasih neokusna, vem, ampak v zgodbah o ekscentričnih bogataših neokusnosti nikoli ne zmanjka.

Bolečina in praznina

Norost ali neumnost, na koncu lahko paralelo med Fitzcarraldom in Bezosom speljemo na to dilemo. Ne vem zakaj, ampak vse skupaj me malo spominja na neko drugo dilemo, s katero se v romanu Divje palme sooča William Faulkner: “Med bolečino in praznino vedno izberem bolečino,” je zapisal ameriški pisatelj leta 1939. Ta stavek je pozneje v filmu Do zadnjega diha (1960) — še eni klasiki — parafraziral Jean-Paul Belmondo. In čeprav ga njegov lik, mladi Michel, postavi na glavo, ga dilema preganja in žene do konca. In kakorkoli obračamo: v tej norosti in bolečini, v tem gnanju do konca nekaj je. Nekaj.

V superjahti Jeffa Bezosa pa ni absolutno ničesar.