“Od leta 1850, ko so dobili vse politične pravice v nemškem rajhu, je Judom uspelo nadzorovati približno petdeset odstotkov medijev in sedemdeset odstotkov vseh sodnikov, tako da so močno vplivali na filme, gledališča in literaturo. Bili so absolutno preveč zastopani, tako kot danes v Angliji, Franciji in ZDA.”

Zgornja misel je uvod v krajši prispevek na temo judovskega vprašanja z naslovom Kaj so Judje naredili Nemčiji?. V nedeljo, 14. maja 2023, ga je na Twitterju objavil uporabnik, ki se predstavlja pod psevdonimom @AlesValant, sicer znan (in tudi podpisan) kot Boštjan M. Zupančič, “former @bmz9453”. Doktor s Harvard Law School, bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega Ustavnega sodišča, profesor prava in mednarodni pravni svetovalec, kot se gospod ponosno predstavlja na profilu.

Citirana teza je vsekakor drzna, ni pa povsem originalna. Poglejmo recimo, kaj je septembra 1933 na tiskovni konferenci v velikem salonu ženevskega hotela Carlton izjavil dr. Joseph Goebbels, Reichsminister za ljudsko razsvetljenje in propagando.

Goebbels

“Judje so zasedli vodilna mesta v nemških medijih, literaturi, gledališču, filmu, v zdravstvenih in pravnih poklicih in na borzi. Pod nadzorom imajo parlament in politične stranke.”

Morda se vam bo zazdelo, da je primerjava med obema doktorjema neprimerna in pretirana, saj našemu pač ne moremo pripisati odgovornosti za zločine do Judov, ki jih je zagrešil nacistični režim.

Res je, vendar ta argument seže v obe smeri. Dr. Goebbels je novinarje, zaskrbljene nad njegovimi besedami o Judih, ki da so ugrabili državo, pred devetdesetimi leti dobrodušno pomiril z zagotovilom, “da so koncentracijska taborišča namenjena zgolj prevzgoji antisocialnih voditeljev v koristne državljane” in da bodo “s tem pretiranim judovskim vplivom […] opravili na human način”.

In v tem je razlika. Medtem ko bi se dr. Goebbels teoretično še lahko izmotaval, da leta 1933 ni vedel, kaj se pripravlja, je naš doktor besede o Judih in ugrabljeni državi ponovil — in aktualiziral — vedoč, do česa je pripeljalo to “humano” reševanje “ugrabljene” nemške države.

Zimzelena tema krivde

Ampak vrnimo se k objavi našega bivšega ustavnega sodnika. Takole se nadaljuje:

“Judje so bili odgovorni za številne katastrofalne zlome bank v Nemčiji med letoma 1870 in 1920. To ni nacistična ali antisemitska ali arabska propaganda, ampak je dokumentirano in celo objavljeno v knjigah, ki so jih napisali judovski Nemci. Milijoni nemških očetov so izgubili svoje dohodke, bogastvo in prihranke zaradi teh judovskih bančnih gangsterjev in špekulantov.”

Avtor objavljenega prispevka v tem delu naslavlja zimzeleno temo krivde posameznih družbenih skupin ter etničnih ali verskih manjšin, za vse tegobe, ki jih v časih gospodarskih kriz doživljajo pošteni, delovni, beli, krščanski moški oz. “milijoni nemških očetov”. 

Kljub temu, da ima iskanje grešnih kozlov v Evropi dolgo in krvavo zgodovinsko brado, pa niti dandanes ne izgublja priljubljenosti v delu političnih elit. Čuječnost je vsekakor na mestu. Pomislimo samo na mnenje osebe, ki jo je naša država poslala na ESČP, so Judje v Angliji, Franciji in ZDA danes “absolutno preveč zastopani”.

“Kulturbolschewismus”

Ni še konec. Dolgoletni profesor na ljubljanski Pravni fakulteti nas s svojo objavo tudi opozarja, da so tam, kjer so Judje, tudi homoseksualci, dekadenca in perverzija. In obratno. Saj veste, gliha vkup štriha.

Gre seveda za fenomen, ki sta ga dr. Goebbels in njegov šef imenovala z izrazom “Kulturbolschewismus”. To danes nekateri prevajajo kot “kulturni marksizem” in ga navdušeno uporabljajo kot macolo v kulturnem boju nacionalističnega populizma proti vrednotam liberalne demokracije. Zaključna misel v zapisu, ki ga je poobjavil naš pravni velikan, gre namreč takole:

“V nemško umetnost in kulturo ter gledališče in film so Judje vnesli moralno dekadenco. Prve homoseksualne gledališke predstave so bile na oder postavljene v Berlinu v dvajsetih letih 20. stoletja, prve prešuštniške gledališke predstave pa v 80. in 90. letih 19. stoletja s strani judovskih avtorjev. Prešuštvo, spolne perverzije vseh vrst, sadizem, mazohizem, veliko homoseksualnosti in dekadentna umetnost — umetnost, ki je popolnoma smešna, tako imenovana moderna umetnost —, vse to so forsirali judovski intelektualci. In to je med nemškim ljudstvom povzročilo velik upor. Pisali so tudi posmehljive knjige in se delali norca iz Jezusa in krščanstva.”

Globoko in vse nižje

Tukaj smo, dragi moji sodržavljani in sodržavljanke. Globoko in vse nižje. Morda bo kdo ob mojem pisanju zamahnil z roko, rekoč, takšnim likom ne smemo posvečati pozornosti, ker jih to samo spodbuja. V duhu doktrine, ki temelji na prepričanju, da nestrpnost in sovraštvo izgineta sama od sebe, če ju dovolj dosledno ignoriramo.

Sam sem drugačnega mnenja. Takšno širjenje antisemitskega sovraštva bi si zaslužilo ne le ostro obsodbo, ampak verjetno tudi pozornost tožilcev. Neglede na to, kdo stoji za njim. In Boštjan M. Zupančič ni kdorkoli. In to ni njegov prvi in edini antisemitski rodeo. Naš “vrhunski strokovnjak za človekove pravice” dnevno razgraja po družbenih omrežjih kot kak osemnajstletni obritoglavec, ki slabo prenaša alkohol.

Pa nič. Od nikoder in od nikogar. Samo brezbrižnost in tišina, ki z vsakim zdrsom normalizirata zlo in sovraštvo med nami. Tudi v luči tragičnih dogodkov, ki smo jim bili nedavno priča v Srbiji, bi nas moralo skrbeti, do česa lahko pride v družbi, ki banalizira sovraštvo in pozive k nasilju. Danes pri nas nekateri nagovarjajo ljudi, da naj se oborožijo, ker nam baje grozi državljanska vojna.

Provokativni intelektualni žrebec

Zakaj temu človeku nihče ne pogleda pod antisemitske prste na tipkovnici sovraštva, kaj šele, da bi ga krcnil po njih, si bo moral odgovoriti vsakdo sam. Nekateri verjetno zato, ker jim je očitno še vedno koristen. Ob nedavni ustanovitvi Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora so ga mnogi nasprotniki vladne odločitve navdušeno citirali kot največjega slovenskega strokovnjaka na področju sovražnega govora. Kar na nek način gotovo je. Kot je razvidno iz njegovih objav.

Drugim pa je verjetno nerodno. Ne pozabimo: tip je bil še pred leti heroj slovenske liberalne sredine. Pravni tata-mata in provokativni intelektualni žrebec, za katerim se dviguje prah. Tole so recimo pred sedmimi leti ob imenovanju njegovega slovenskega naslednika v Strasbourgu zapisali v Dnevniku:

“Profesorja Boštjana M. Zupančiča je velikokrat težko razumeti, saj je naravnan na preseganje konvencionalnih okvirjev. Nekateri mu to oporekajo, drugi ga častijo. Nihče pa nikoli ni rekel, da je slab sodnik. Je eden najboljših slovenskih pravnih strokovnjakov. Boštjan M. Zupančič iz Strasbourga odhaja kot velika pravniška avtoriteta.”

Kot da to ni naša stvar

In ne pozabimo tudi, da je taistega človeka vlada Mira Cerarja kandidirala za člana Komisije OZN za človekove pravice. Veliki sramoti smo se izognili samo tako, da se mu je še pred koncem postopka snelo in je najprej na Facebooku, potem pa še v pismih bralcev v The Guardianu objavil zapis, v katerem je ob njeni smrti nagnusno napadel Simone Veil, bivšo predsednico Evropskega parlamenta in ministrico, zaslužno za dekriminalizacijo in legalizacijo splava v Franciji (1975). Kljub tej aferi so stanovski kolegi nekaj mesecev kasneje izbrali BMZ med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji.

Seveda ne mislim, da so ljudje, ki so tega človeka podpirali in častili, soodgovorni za njegovo obnašanje v zadnjih letih. Toda njihova podpora v preteklosti jih danes vendarle zavezuje k reakciji in obsodbi. Še bolj to velja za slovensko politiko in državo. Človek, ki smo ga poslali na najvišjo funkcijo v sistemu človekovih pravic v Evropi, se danes obnaša na način, ki ogroža ugled Slovenije. Tudi na Ustavno sodišče ni prišel sam od sebe, ampak ga je imenoval državni zbor. V času, ko se je znesel nad Simone Veil, je dobival plačo na Ministrstvu za pravosodje. Na ESČP ga je poslala slovenska država. In ta se zdaj ne more obnašati, kot da antisemitsko razgrajanje človeka, ki je v imenu Slovenije služboval kot sodnik v času nekaterih pomembnih primerov pred strasbourškim sodiščem, ni njena stvar.

Zagate ne bomo rešili s tišino in pretvarjanjem, da ne obstaja. Naša “velika pravniška avtoriteta” je kot princ Andrew, ki bi vsak dan objavljal fotke z Epsteinovih žurov. Če ne zmoremo ali nočemo obsoditi tako očitnega antisemitizma s strani nekoga, ki smo mu še nedavno zaupali najvišje sodne funkcije v Sloveniji in v Evropi, postanemo soodgovorni tako za sovraštvo kot za njegove morebitne posledice. Ali z besedami sicer selektivno zaskrbljenega bivšega predsednika republike: gre za obnašanje, ki nas pelje nazaj. Cirka devetdeset let nazaj, v veliki salon ženevskega hotela Carlton.