Aleluja! Jutri bo “pri predsedniku vlade” ustanovna seja tako imenovanega Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora. Ali bo zdaj končno mir pred sodrgo?

Ne. Drznem si trditi, da je Golobova ideja — ali ideja tistih, ki so mu dovolj dolgo suflirali, da je temu treba narediti konec — vnaprej obsojena na propad. Strateški svet ne bo dosegel ničesar. Sovražnega govora ne bo obrzdal, kaj šele iztrebil. Ravno nasprotno! Po njegovi zaslugi ga bo samo še več.

Najbolj očitni, četudi postranski razlog za nesmiselnost Strateškega sveta je, da nevzgojenih, glasnih, jeznih, razdraženih, funkcionalno nepismenih primitivcev in/ali agresivcev, ki ne ločijo med javnim izražanjem in šimfanjem za šankom, ne moreš prevzgojiti ali kaj šele utišati z neko v kabinet predsednika vlade embedano paranevladno entiteto.

Požegnano in izsiljeno

Bistveni razlog za predvidljivo neuspešnost Strateškega sveta pa je naslednji: institucionalno, od vlade požegnano in od civilne družbe izsiljeno preprečevanje sovražnega govora bo doseglo ničen ali celo nasproten učinek zato, ker mu bodo že tako ali tako sovražno govoreči še bolj histerično kot prej pripisovali politične cilje. Sklicujoč se na svobodo govora.

Po tej teoriji je namreč tudi drhal upravičena do tega, da pride do besede. In če se ta folk ne zna izražati drugače kot primitivno, agresivno, nevzgojeno, glasno, jezno, razdraženo in funkcionalno nepismeno, potem je to pač — po njihovem — problem preobčutljivih naslovnikov sovražnega govora. Če en kreten nadere Niko Kovač, je to kao njen problem, ker je pač hipersenzibilna in entitled nepo baby. 

Trademark diskurz

Problem slovenskega sovražnega govora pa zakomplicira še dvoje ali troje.

Prvo je to, da je desnica inkorporirala sovražni govor v svoj politični diskurz. To je njen trademark. Razlika med dikcijo veljakov SDS in načinom izražanja njihovih z rabiesom inficiranih privržencev ni velika. Niti ni bistvena.

Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora najbrž ne bo targetiral ravno Janeza Janše. Vsaj ne njega osebno in direktno. Targetiral bo stekle pse, ki Janši papajo iz roke.

Ker pa se eni in drugi med sabo identificirajo, se zdi vsak poskus preprečevanja sovražnega govora politični problem. Desnica to dojema kot napad nase. Kar seveda ni daleč od resnice. Hvala bogu. To je kot NATO pakt. Eden od nas je napaden, vsi udarimo nazaj.

Agenda levice

Druga komplikacija pa je to, da je kultura govora — namreč nesovražnega političnega ali nasploh državljanskega govora — agenda levice.

Sovražni govor je v domeni desničarjev. Tega jezika levičarji ne govorijo, niti ga ne razumejo. Si pa mnogi med njimi domišljajo, da je odsotnost sovražnega govora garancija za to, da imajo vedno prav. Pa nimajo. Še zdaleč ne.

Še več! Mnogi levičarji so tudi prepričani, da je sovražni govor zanesljivo merilo za to, da se dotični govorec pač moti. In da je njegovo zmoto možno dokazati brez dodatnega argumentiranja. Ker da sovražni govor zmoto že sam po sebi dokazuje.

Sovražni govor je zato marsikdaj čarobna palčka, s katero je mogoče uspešno diskreditirati neprijetna, magari neinformirana ali neumna mnenja (s katerimi se sploh ne bi bilo treba ukvarjati). Preprečevanje sovražnega govora spominja na trik, ki ga znajo iz rokava potegniti Izraelci: kritiko svojih politik — recimo v zvezi s Palestino — denuncirajo kot antisemitizem. Zatiranje sovražnega govora je v tem smislu za desnico zatiranje svobode govora. 

Nasvet Niki

Niki Kovač pa iz več razlogov priporočam, naj zavrne Golobovo povabilo, da bi vodila Strateški svet.

Njen pošteni in nepopustljivi aktivizem in čudežne motivacijske sposobnosti ji pri vodenju te institucije ne bodo prav nič koristile. Niti ne bodo koristile preprečevanju sovražnega govora. Zaveda se naj, da že zdaj nagovarja samo somišljenike. Tudi na čelu strateškega sveta ne bo nagovarjala — oz. sploh mogla nagovarjati — nasprotnikov. Vsaj ne tako, da bi ji lahko odgovarjali s čimerkoli razen s še več sovražnega govora. Strateški svet bo samo še bolj zaspinal spiralo sovraštva. To ne bi bilo dobro niti zanjo osebno.