Ena od prodanih duš, ki v rit lezejo Janši, je za protislovenska incidenta, ki sta se v presledku nekaj dni pripetila na avstrijskem Koroškem in v Trstu, v desničarskem trobilu okrivila aktualno vlado. Našo, slovensko vlado, da ne bo pomote. Takole pravi:

“Nedavni incident s prepovedjo slovenskega jezika v nogometni ekipi v Celovcu kaže, da se zaradi politike sedanje slovenske oblasti status Slovencev izven matične [države] poslabšuje, saj je tudi ugled Slovenije slabši.”

Domači izdajalec podobno razlaga tudi napis “Consolato dei Slavi di merda”, s katerim je objestnež prelepil tablo slovenskega konzulata v Trstu:

“Dejstvo je, da se takšni provokativni napisi že zelo dolgo niso pojavili. Dokler je Slovenija imela ugled, so nam bile prihranjene zlobne pripombe o ‘ščavih’ in ‘slavokomunistih’.”

Pazite: ta napis da je “provokativen”! Le kdo bi si mislil, da so funkcionalno nepismeni tako talentirani za finese prizanesljivega izražanja!

Kar nekaj

Dejanski razlogi za protislovensko razpoloženje v Avstriji in Italiji niso vedno isti. Včasih gre za nacionalizem ali rasizem, včasih pa tudi za kar nekaj. Če nič drugega, za nesrečna in neumna naključja.

Avstrijska policija je nesorazmerno intervenirala na antifašistični prireditvi pri Železni Kapli ne zaradi posodobljenega heimatdienstovskega resentimenta proti Slovencem, temveč verjetno zato, ker je hotela le dan po ostrem nastopu na demonstracijah avstrijskih Identitarcev (IBÖ) na Dunaju dokazati, da se z enako odločnostjo loteva tudi levih ekstremistov — pač ekstremistov v narekovajih ali brez.

Rumeni karton/plakat

Rumeni karton, ki ga je avstrijski sodnik na nogometni tekmi dal trenerju koroškoslovenskega kluba SAK, ker je govoril slovensko — češ, “Hier wird Deutsch gesprochen!” (po pisanju celovškega uredništva Kleine Zeitung) —, in plakat z žaljivim napisom, ki ga je neznanec nalepil čez tablo slovenskega Generalnega konzulata v Trstu, pa sta seveda iz istega nacionalističnega, ksenofobnega repertoarja mnogih Avstrijcev na Koroškem in Italijanov v Trstu. To nista nujno neonacizem in neofašizem, ampak tamkajšnja folklora tistih, ki niso razčistili s svojo preteklostjo. Od tega se lokalne in državne oblasti bolj ali manj uspešno distancirajo, da pač ne prihaja do meddržavnih diplomatskih škandalov — in to je vse.

Slovenski desničarji so do takih fenomenov ne samo prizanesljivi, ampak naravnost razumevajoči. V tem smislu, češ, da saj ni čudno, da na drugi strani meje prihaja do protislovenskih ekscesov, ko pa je v Sloveniji oblast, ki simpatizira z zamejsko antifo, če je že aktivno ne podpira, in ki pri tem zavestno pozablja, da je UDBA v starih časih podstavljala bombe na avstrijskem Koroškem.

Weltschmerz nepozabe

Bog nima rad Slovencev, da se jim to dogaja, nič bolj pa ne mara niti te preklete, zaklete Srednje Evrope. Za kaj pri vsem tem gre, je dobro opisal — v bistvu nehote in nevede v imenu vseh — predsednik (edine) politične stranke Koroških Slovencev:

“Ko mladi organizirajo poletni tabor zoper fašizem, to pomeni, da jim ni vseeno za nacistični pokol na Peršmanovi domačiji pred osemdesetimi leti. Slovenska narodnost na avstrijskem Koroškem še danes trpi zaradi te travme.” — [boldiral jaz]

Ta patos je lepo slišati, toda bodimo realni: tu so vsi politično in zgodovinsko frustrirani. Tu uspeva ta kultura kuhanja zamer med nekoč dominantnimi in podrejenimi narodi — z vsemi agresijami in travmami, ki spadajo zraven —, pa seveda med nekdanjimi ideološkimi, političnimi in vojaškimi nasprotniki. To je ta Weltschmerz nepozabe.

Samo da so ta desni

A kakorkoli: pri teh vsiljenih konfrontacijah bo Slovenija v bistveno boljšem izhodiščnem položaju, če bo utišala svoje domače izdajalce, ki so pripravljeni kolaborirati s komerkoli, če le lahko obrnejo zadevo na mlin antikomunizma in alternativnega desničarstva.

Slovenski kvizlingi v svoji ideološki trmi prodajajo svoj lastni narod za prgišče ideološke satisfakcije, da tudi onstran meja domovine — do katere sicer gojijo larmoajantna čustva — najdejo ljudi, ki so jim podobni. Prezirljivi do drugih in drugačnih, zadovoljni v svoji vzvišenosti, arogantni v samovšečnosti. Nič ne dé, če na rovaš Slovencev, torej njih samih. Samo da so ta desni. Razumeli so domače izdajalce in jih poskušali rehabilitirati, zdaj pa so to postali še sami. Fej!