Za Ljubljano bo velik demokratični dosežek — ali vsaj napeta drama, če se potrudimo biti objektivni —, da Janković letos prvič v zgodovini ne bo zmagal v prvem krogu županskih volitev, ampak šele v drugem. To pa je tudi vse, kar je mogoče glede letošnjih ljubljanskih lokalnih volitev varno napovedati.

Prikupen in priljuden

Za razliko od Maribora, kjer se (potencialnim) kandidatom ne mudi obelodanjati županskih ambicij, je Ljubljana včeraj dočakala rahlo vznemirljivo napoved kandidature. V igro je namreč vstopil sookordinator Levice in opozicijski poslanec Luka Mesec.

Presenečenje to sicer ni, saj je bila negotovost samo v tem, ali bo kandidiral on ali sookordinatorica Asta Vrečko. Mesec je za to dejansko primernejši, ker zna biti bolj priljuden in prikupen od bivše kulturne ministrice. Predvsem pa je med doslej znanimi in napol znanimi kandidati edini, ki lahko resno računa na uvrstitev v (častni) drugi krog.

Meščansko menedžerski socializem

Vsebinska strategija pa bo sicer ista: šlo bo za neke vrste urbani, meščansko menedžerski socializem — ali vsaj antineoliberalizem —, ki ga Mesec povzema z zlasti za mlajše levo ljudstvo prepričljivo slogansko modrostjo, da “Ljubljana postaja mesto, ki si ga vedno več ljudi ne more več privoščiti”.

Mesčev volilni rezultat bo odgovoril na vprašanje, ali je tako imenovana gentrifikacija samo fiksna ideja zaskrbljene, ne nujno deprivilegirane levice ali dejanski problem. Možno je namreč, da se je veliko ljubljanskih meščanov s temi procesi oportunistično sprijaznilo, saj se jim tako prijetne kot neprijetne spremembe v mestu obrestujejo. Tako kot povsod. Ljubljana ni edino mesto, “ki si ga vedno več ljudi ne more več privoščiti”. Neoliberalizem je splošen pojav, ki potencira socialne razlike, vendar dela življenje tudi prijetnejše. Bo pa Ljubljana edino mesto, kjer bo nekdo poskušal ponuditi alternativo.

Značilno recikliranje

Za ljubljanske županske volitve je sicer značilno recikliranje. En in isti kandidat bo letos izvoljen že šestič zapovrstjo. Med kandidati bo spet kar nekaj ponavljavcev, ki si ne pustijo vzeti upanja. Poudarek kampanje pa bo tako kot že dolga, dolga leta še vedno na antijankovićizmu. In to kljub temu, da je jasno, da je ta strategija — ali pravzaprav mentaliteta — še manj učinkovita od antijanšizma. Biti proti Jankoviću namreč ne deluje niti na kratek rok. In če smo že pri tem: Ljubljana nikakor ni rdeča trdnjava, je pa trdnjava, ki je desnica zlepa ne bo mogla osvojiti. Vsaj tako dolgo ne, dokler bo tu Janković. On je tako rekoč tamponska cona za nevtralizacijio desnice na lokalnih volitvah. Na žalost pa tudi za nevtralizacijio vseh drugih.

Najprepričljivejša referenca?

Ne samo za Ljubljano pa je značilno tudi, da nekateri pretendenti poskušajo unovčiti domnevno akumuliran ali celo oplemeniten politični kapital. Na to bosta tokrat računala skoraj upokojeni politik in nekdanji premier Tone Rop in do nedavnega predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič (ki se še nista izjasnila, kdo od njiju bi pravzaprav ciljal na vrh). Ta računica se ponavadi ne izide — in tudi njima se ne bo. Biti politik stare šole, ki se ga nekateri še malo spominjamo, in politična zvezdnica družbenih omrežij in opravljivih rubrik — žal in ne žal — nista zelo prepričljivi referenci za županski položaj. Najprepričljivejša referenca za županske volitve v Ljubljani je, da si bil župan že prej. Enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat? Še tem bolje!