Tega, kar se nam danes dogaja na vseh področjih delovanja javnega sektorja in v družbi nasploh, zagotovo ni zakrivila ta vlada. Vsaj ne vsega. Bi pa od te vlade pričakovali — neglede na relativno kratko dobo vladanja —, da nam bo že enkrat postregla s prvimi dolgoročnejšimi, sistemskimi, strukturnimi rešitvami. Nenazadnje bo vsak čas minilo osem mesecev, odkar je Golobova vlada na oblasti. In to z udobno večino in brez bojazni, da katerega od predlaganih zakonov ne bi bilo mogoče izglasovati v parlamentu. 

Če primerjamo zdajšnjo vlado s prejšnjo, je treba reči, da nas je Golobov predhodnik Janša že veliko prej kot v osmih mesecih dodobra stisnil, zvil, razočaral, razbesnel z ukrepi in odloki in komunikacijo. Čeprav to večini ljudstva ni bilo všeč, je bilo očitno, da so nekaj delali. Križem rok že niso sedeli.

Kot da smo espeji najbolj pereč problem

Zdajšnja vlada je do vključno decembra tudi po raziskavah popularnosti med volivci ohranjala visoko stopnjo zaupanja in zadovoljstva — četudi ni imela kaj prida za pokazati. Nekaj je bilo gašenja pobesnelih cen energije in regulacije cen nekaterih energentov, po hudih prerekanjih z gospodarstvom pa so uvedli cenovno kapico na ceno elektrike.

Neposrečene ukrepe smo prvi občutili samostojni podjetniki, saj se je vlada — kot da smo najbolj pereč problem — skorajda prioritetno lotila samostojnih podjetnikov, ki poslujemo po principu normiranih stroškov. In nas dodatno obdavčila. Kar že velja od 1. januarja.

Normiranci

Normiranci smo tisti espeji, ki delujemo predvsem na področju svetovanja in kreativnega dela. Imamo znanje, ideje, vizije, znamo oblikovati strategije … Ker delamo predvsem z glavo, manj pa z vhodnimi materiali, ki jih je sicer potrebno kupiti, imamo manj vhodnih stroškov. Zato pa porabimo več časa, da svoje delo oblikujemo v naročnikom primerne forme, zapise, kreacije, dokumente.

S spremembo obdavčitve nam je država sporočila, da je naše znanje zanjo zelo pomembno. Pomembno kot dodatni davčni vir. Toda obenem je potezo vlade mogoče razumeti tako, kot da smo manj pomembni kot prenašalci znanj in dobrih praks tja, kjer tega znanja ni dovolj. Prej ali slej bomo tudi mi primorani revidirati naše cene in vprašanje je, ali bodo naročniki lahko sprejeli višji strošek.

Selekcija

Težje naloge si je vlada prihranila za letos. Pravzaprav si je kakšno zakuhala kar sama, ko je selektivno popuščala zahtevam posameznih poklicnih skupin v javnem sektorju in s tem porušila razmerja v nekoč relativno enotnem, predvsem pa politično sprejetem plačnem sistemu.

Danes je vlada v situaciji, ko težko oceni, kje se sploh začenja kaos in kaj je treba najprej urediti, da bi preprečila popoln kolaps v vseh sferah javnega delovanja. Od zdravnikov do medicinskih sester, od vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev, profesorjev, pa do gasilcev, policistov, vojakov, kulturnikov. Ta hip so s 600 evri bruto povišice zadovoljni samo sodniki. 

Krive so vse vlade

Toda vrnimo se na začetek. Katerakoli vlada, ki bi bila ta hip na oblasti, bi skoraj zagotovo padla v enako ali vsaj v podobno stanje. Scenarij bi se kvečjemu razlikoval v malenkostih. Mogoče v vrstnem redu težav ali v intenzivnosti zahtev tistih, ki si želijo spremembe, ali mogoče od nosilcev, pobudnikov sprememb.

Za to stanje so krive čisto vse vlade samostojne Slovenije. Brez izjeme. Je katera od dosedanjih vlad razmišljala tudi za prihodnje generacije? O tem, da bomo nekoč vsi starejši in da bomo zato rabili več zdravstvenih storitev, več domov za starejše, več zdravstvenega osebja? O tem, da bomo rabili robusten zdravstveni sistem, odporen na poskuse pohlepnega privatiziranja, ki se zdaj dogaja pred našimi očmi? So v preteklih vladah kazali primerno spoštovanje do vzgojiteljev in učiteljev, ki jim vendar zaupamo najdragocenejše, kar imamo — otroke —, in to podkrepili z ustrezno plačo? So z denarjem in premoženjem države ravnali odgovorno, gospodarno in v dobro vseh?

Niso. 

Nekoč smo bili zgodba o uspehu

Bili smo evropska zgodba o uspehu in se vključevali v vse možne svetovne integracije. Toda izkazalo se je, da je bila lupina lepša od jedra. Celovitega družbenega napredka je bilo premalo. Naš razvoj je postal prepočasni. Marsikatera država, ki nas je v 90. letih še gledala v hrbet, je danes pred nami.

Vsem dosedanjim vladam je pogled segel samo do naslednjih volitev. Razmišljali so o lastnem političnem preživetju v naslednjih štirih letih. Morda celo o dveh mandatih, ki pa ga ni dočakala nobena vlada zaporedoma. Napoved aktualnega predsednika vlade, da bo ta vlada zdržala do leta 2030, se zato v teh dneh zdi znanstvena fantastika.

Največja bolečina

Ta hip je naša največja bolečina zdravstvo. Denar, ki ga je v tej dejavnosti baje na megatone, podjetniki, posredniki in trgovci brezsramno pobirajo, še preden pride do tistih, ki res delajo s pacienti. Da naj denar sledi pacientu, je lažniva obljuba. Na poti do pacienta ponikne v žepe tistih, ki si v primeru lastne bolezni lahko plačajo zasebno zdravljenje. In pri vsem tem denarju, ki se tu pretaka, zdravniki zapuščajo javne ustanove, ker so slabo plačani. Bolje Hofer kot UKC.

Rešitve, ki jih bo pripravila vlada, bodo morale biti dobre, dolgotrajne, premišljene, poštene. Ker ne bo popravnega izpita.