V času epidemije sem pisal pisma samemu sebi. Ne kot intimni projekt v predal zaklenjenega dnevnika, temveč kot korespondenco s samim seboj, javno objavljeno na straneh tega časopisa. Morda se je kdo še spomni. Začelo se je kot fora — sploh v fazi prvega lockdowna, ko smo se naenkrat lahko pogovarjali zgolj z najbližjimi in sami s seboj —, kmalu pa je preraslo v resno početje. Ne toliko kot terapija, temveč bolj v smislu iskanja opornih točk znotraj kaosa, ki smo ga takrat živeli.

Umik vase je vselej paradoksalno dejanje. Po eni strani gre za eskapizem, po drugi pa je prav izčrpen pogovor s sabo nujen začetek vsake resne in vsaj približno poglobljene refleksije sveta.

Kolumna je fokusirano pisanje, zbran in strukturiran premislek določenega vprašanja, medtem ko pismo odpira prostor razpršenosti. Pri tem nam je dovoljena nekonsistentnost, včasih celo zmedeno skakanje s teme na temo. “Toliko vsega se je zgodilo in o vsem ti moram poročati.”

Epidemija je bila čas, ko se ni dogajalo nič, a hkrati ogromno. Čudaško obdobje tesnobe, negotovosti in včasih groteske, ki sem jih lahko zajel zgolj v obliki avtokorespondence.

Uresničena prerokba

V preteklih dneh me je spet prijelo, da bi si napisal pismo. Pa ne zato, ker bi bila stopnja kaosa bistveno večja kot sicer. Glede tega se v času epidemije tako popularna besedna zveza “nova normalnost” iz tedna v teden kaže kot uresničena prerokba v obliki ciničnega oksimorona. Gre za to, da je moja sposobnost soočanja s tem, kar se dogaja, pod vprašajem. In ko začutim, da je zame vsega skupaj preveč, iščem oprimke. Oporne točke smisla v zmešnjavi, ki je ne obvladujem več.

Da me ne zanese v jamranje, bom raje povedal zgodbo.

Katar in Evrosong

Ninin rojstni dan praviloma sovpada z izborom za pesem Evrovizije. Zato se je pri nas uveljavila tradicija druženja ob popevkarskem spektaklu. Saj veste: nabasana dnevna soba, alkohol in prigrizki — in televizija, ki jo je treba iz minute v minuto dajati bolj na glas, da muzika vsaj približno preglasi komentarje in krohot na kavču.

Spričo politične sprevrženosti apolitičnega dogodka je bila letos na mizi tudi ideja bojkota. Sam sem glede tega hitro našel opravičilo. Sicer bolj bedne sorte, a recimo, da sem bil z njim zadovoljen: če sem gledal svetovno prvenstvo v nogometu v Katarju, bom gledal tudi Evrosong. Svoje bitke bijem drugje.

Slab izgovor, priznam. Še ena oblika eskapizma. A karkoli si že mislimo o Evroviziji, s svojo bizarnostjo se vedno znova izkaže kot izvrstna metafora sveta in njegovih absurdov. Živobarven kaos in spektakel, ki razkriva ogromno. Največ s tistim, kar poskuša prikriti. In tokratna izvedba je bila v tem smislu vsaj potrditev pravila, če že ne nadgradnja.

Basket

Nazaj v našo dnevno sobo.

Tradicija je letos doživela preobrazbo. Prvič so bili v kolektiv pripuščeni otroci. To je bila posledica diplomatskega spora, ki sta ga prijatelja doživela lani, ko sta hčerko in sina zaradi Nininega rojstnega dne pustila doma sama, in sta morala sveto obljubiti, da bo naslednjič drugače. Zato sta ju tokrat pripeljala s seboj. Mišljeno je bilo, da se na neki točki pač odpravijo domov — otroci morajo vendarle spat ob normalni uri —, pa se to kar ni zgodilo. In so se zataknili na našem kavču.

Hčerki, ki je nekaj let starejša, se je vse skupaj strašno dopadlo. Odrasla družba, ki sčasoma pozabi na prisotnost mladičev in postopoma opušča pravila običajne samocenzure obnašanja in govorjenja pred otroki … — to lahko doživiš samo še za novo leto.

Njenemu mlajšemu bratu pa je stvar hitro postala dolgočasna. Ko sem ga gledal, kako se pogreza vase in v kavč, me je prešinilo: “A bi gledal basket? Luka danes igra ob normalni uri.”

Seveda je bil za. V kuhinji sem pripravil računalnik, stol in vrečko čipsa. Mali se je iz apatične oblike bivajočega v trenutku preobrazil v najbolj srečno bitje pod soncem. Pa ni bil dolgo sam. Kmalu se mu je pridružil moj prijatelj, njegov oče.

Nostalgična asociacija

Če bi pisal pismo, bi pisal o tem prizoru: oče in sin, ki se sklanjata nad premajhen ekran in s težavo lovita glas komentatorja, ki proti evrovizijskemu hrupu iz dnevne sobe nima šans. Pa vzkliki ob vsakem zadetem metu in vzdihi ob vsakem zgrešenem. Pa očetove razlage o tem, kaj je pravilo treh sekund, ki jih sin prijazno ignorira.

Prizor je imel v sebi nekaj neizmerno ganljivega. Najprej kot nostalgična asociacija na premajhne televizorje in sobne antene, ki so bile tehnologija naše iniciacije v športne strasti. Hkrati pa se je ta njun mali svet z basketom in vrečko čipsa zdel kot tisto, o čemer sem pisal prej: oporna točka smisla znotraj kaosa.

Twelve points

In smo spet pri eskapizmu. Zakaj se v obdobjih krutosti in tragedij zatekamo v intimo, samost in k najbližjim? Ker smo v odnosu do vsega, kar se dogaja okrog nas, premajhni in prešibki. Premajhni, da bi bili sposobni razumeti, in prešibki, da bi lahko karkoli zares spremenili.

Eskapizem se zdi včasih edino, kar nam ostane. Zato je v prizoru očeta in sina nad računalniškim ekranom tudi nekaj neskončno žalostnega. Kar imata, je nekemu drugemu očetu in njegovemu sinu ne tako daleč stran nedosegljivo in nepredstavljivo. Ker jima nad glavama hrumi brutalni in neusmiljeni rim-tim-tagi-dim vojaške mašinerije — medtem ko Izrael dobiva dvanajst točk.