Ko sem bil še majhen otroček socializma, je bil vedno bel božič. Podnebne spremembe so bile takrat regularne in razveseljive. Včasih je celo snežilo prav na božični večer. V naši komonistični družini — retrospektivno rečeno — tega praznika sicer nismo obhajali. Se pa spomnim, da sem smel ostati pokonci malo dlje, kot so nekoč velevala pravila ubogljivosti in starševanja. Vsake toliko sem torej skozi okno preveril, za koliko se je snežna odejica že odebelila. Moja mama pa je zraven mene špegala, kdo od sosedov se odpravlja k polnočnici. Ker kam drugam bi pa gazili na božični večer ob tej uri.

Sezonske frivolnosti

Do sezonskih frivolnosti sem danes skeptičen, čeprav jim rad-nerad — a v vsakem primeru ne preveč — podležem tudi sam. Pa ne seveda v religioznem smislu. Božič ni moja intimna opcija. Kot agnostičnemu brezvercu mi teološki smisel praznovanja božiča osebno ni prezenten. Intelektualno štekam, ampak mi ni kul.

Se mi pa zdi vse skupaj lepa pravljica. In le zakaj bi imel kaj proti pravljicam s poučnim in spodbudnim, če že ne srečnim koncem?

Moja posvetna interpretacija božiča, kot ga poznamo danes, temelji na domnevi, da na praznovanju Jezusovega rojstnega dne absolutno je nekaj, kar se prilega tudi izbrezumljenim in ateističnim sodobnikom. Čeprav se ne znajo veseliti ničesar, če se ne veselijo masovno. Zaradi njih je zdaj ta cirkus. Po njihovi zaslugi. Cerkev je tu samo še postranskega pomena. Čeprav brez nje tega ne bi bilo. 

Prvinsko, originalno veselje

Dandanašnje božično veseljačenje po eni strani nima nič opraviti s krščanstvom, po drugi pa ima opraviti vse. Vsa ta potrošniška, obdarovanjska, veselična, domnevno ali dejansko dobronamerna ali altruistična evforija, ves ta hedonizem s kulinarično in gostinsko histerijo, vsa ta kakofonična norišnica božičnih uspešnic itd. — vsega tega ne moremo razumeti ali kaj šele sprejemati, ne da bi razumeli tisto prvinsko, originalno veselje ob dejstvu, da se je nekega dne na ta dan rodil zveličar.

Globalizacija božiča kot praznika vseh po svoje priča o globoki vrojenosti in sprejemljivosti morda nezavednih vsebin, na katerih Cerkev temelji in ki jih propagira. Trivializacija božiča pa priča tudi o njihovem razvrednotenju. Mnogim, premnogim ljudem bi bilo za Jezusa prav malo mar, če ne bi bilo te banalizacije božiča, kot ga obhajamo sodobniki. Ali jim v resnici je prav malo mar. Kljub vsemu temu.

Jedača in pijača

Nikomur nočem kvariti veselja do prazničnega druženja in pohajkovanja po mestni gneči med stojnicami z jedačo in pijačo. Kot resen človek, ki mu zateženost ni tuja, pa proti temu ostro protestiram. Božičevanje se je pod krinko adventa raztegnilo na cel december, po zaslugi lučkarsko razsvetljenskih županov in črnopetkarskih trgovcev pa še v november.

Kao veseli december je prazno evforičen čas, ko nas množične navade po eni strani silijo v veseljačenje, razgrajanje, zapravljanje (časa in denarja), socialno flirtanje, obdarovanje, požrešnost, pretiravanje, sproščenost in lenobnost — z eno besedo v uživaštvo, ki bi si ga lahko razporedili enakomerneje po koledarju —, po drugi pa v namišljeno resnobnost, poduhovljenost, nedeljsko filozofiranje o minljivosti in človeških vezeh, samodiscipliniranje v stilu novoletnih zaobljub in sklicevanje na simbole, ki z našo običajno vsakdanjostjo nimajo nobene zveze.

PS: 

Moj ultimativni dokaz, da nimam nič proti božiču, je moje stališče, da bi bilo treba ta praznik — pa tudi druge, verske in civilne, pa še marsikaj drugega — pisati z veliko začetnico.

Res je sicer, da božič iz nekega slovničnega konformizma tudi sam pišem z malo. Prisežem, da ne iz antiklerikalizma! Kristjanom in jezikovnim disidentom se za to globoko opravičujem. Zapovedane male začetnice pri dolgi vrsti pojmov, institucij, izdelkov, praznikov, oznak in titul so v slovenščini odraz zaskrbljujoče lingvistične nezrelosti in disfunkcionalnosti.

Skratka, vesel Božič! Ali če hočete, blagoslovljen.