Očitno je, da se v Sloveniji ne znamo več poslušati. Niti mi sami, med seboj, niti politiki, niti oblast in ljudje. To spoznanje postaja boleče ob vsaki večji preizkušnji. Nazadnje se je to zgodilo ob tragediji v Novem mestu, ko je oče, ki je prišel po svojega sina, izgubil življenje. Prejšnji primer je bila zgodba o »božičnici«. Zmeda, ki je ob tem nastala, je dokaz, da politika govori sama s seboj. Obe zgodbi pa kažeta isto težavo — neposlušanje.

Neposlušanje je postalo vsakdanji način vodenja. Politiki brez sramu in odgovornosti do volivcev ignorirajo pobude in ideje. Pa ne zato, ker bi bile slabe, ampak zato, ker ne prihajajo od »nas« ali »naših«, temveč z druge strani.

Samo še kričanje

V Novem mestu se je zgodilo nekaj, na kar so župani jugovzhodne Slovenije opozarjali že leta. Pisali so, prosili za pomoč, predlagali zakonske spremembe, iskali poti za sobivanje z romsko skupnostjo. Država se je morda pretvarjala, da jih posluša, a jih ni slišala. Novomeški župan je povedal, koliko ur je porabil za opozarjanje, predstavitev težav in možne rešitve — a vse zaman.

Država se je zganila šele zdaj, ko je človek umrl. A spet po dvomljivem vzorcu: s preveč moči in premalo razmisleka. Iz desetletij brezbrižnosti do težav s sobivanjem z Romi smo zdrsnili v čas represije. In to je najnevarnejša oblika poslušanja — ko greš iz ene skrajnosti v drugo.

Zdi se, da država danes sliši samo še kričanje. Sliši tisto, za kar je že prepozno in kar odmeva v javnosti ali se razlije po družbenih omrežjih.

Kot v posmeh

Zgodba z božičnico, ki se je v posmeh vladi končala kot zimski regres, je druga plat iste težave. Če vlada sprejema ukrepe, ki posegajo v gospodarstvo, bi bilo prav, če bi jih prej kdo od gospodarstva slišal. Da bi se obe strani pravočasno uskladili, kje je meja med dobrim namenom in slabim učinkom.

Država ni slišala opozoril delodajalcev, da božičnice mnoga podjetja preprosto ne bodo zmogla izplačati. Vlada je govorila o pravičnosti, gospodarstvo o preživetju. Celo ko je premier dejal, da »si ljudje ta denar zaslužijo s svojim delom«, ni prisluhnil tistim, ki so pojasnjevali, da bi si ga lahko zaslužili še več, če bi bile plače manj obremenjene.

Tisto, kar si delavci res želijo, ni enkratni dodatek, ampak dostojno plačilo skozi vse leto. Občutek varnosti za njihovo delovno mesto. Da njihovo podjetje lahko preživi. Vladno sporočilo z zimskim regresom tako ne pomeni večjega spoštovanja do delavcev, ampak več negotovosti, nespoštovanja in ignorance do delodajalcev. Tako je dobra misel postala še ena podoba političnega monologa.

Vzorec neposlušanja

Naš vzorec neposlušanja je zelo jasen. Župani opozarjajo, da jih nihče ne sliši — dokler se ne zgodi tragedija. Podjetniki opozarjajo, da jih nihče ne sliši — dokler ne pride do zaprtja podjetij. Zdravniki, učitelji, kulturniki, kmetje, celo policisti, vsi so v nekem trenutku stali pred vrati države in trkali. In skoraj vedno so bili uslišani šele potem, ko so bili že na ulici.

To ni več samo politična, ampak kulturna težava. Izgubili smo sposobnost poslušati drug drugega. Brez predsodkov in brez potrebe, da imamo zadnjo besedo. Javna razprava ni več prostor dialoga, ampak tekmovanje v glasnosti. Toda poslušanje zahteva nekaj, česar ni mogoče simulirati — tišino in pozornost.

Vlada očitno meni, da jo poslušanje spravlja v podrejen položaj. Kakšna zmota! Vodenje pomeni poslušati, razumeti in uskladiti. Ko vlada posluša, ne izgubi moči, ampak dobi zaupanje. Ko vlada posluša gospodarstvo, dobi stabilnost. Ko posluša ljudi, dobi spoštovanje. In ko posluša drugačne, dobi mir.

Prvi korak do rešitve

To, kar so župani jugovzhodne Slovenije že leta poskušali dopovedati Ljubljani, je preprosto: miru ni mogoče uvesti s policijo, ampak z dialogom in doslednim delom. Da integracija ni zakon, ampak odnos. Da poslušanje ni popuščanje, ampak prvi korak do skupne rešitve.

Enako velja za gospodarstvo. Če bi vlada prisluhnila podjetjem, bi jim pritrdila, da delavci lahko zaslužijo več, če jim država ne vzame toliko. Slišala bi tudi, da znižanje davkov ni ukrep proti državi, ampak tudi zanjo — ker ohranja delovna mesta in dostojno plačilo zaposlenim, ki zaslužen denar v veliki večini zapravijo doma. Od česar država spet pobere DDV.

Vse naše krize

Vse naše krize — od romskega vprašanja do božičnice, od zdravstva do okolja — imajo korenine v neposlušanju. Nihče več ne išče razumevanja, vsi iščejo le hitro zmago. A v skupnosti, kjer vsi govorijo in nihče ne posluša, se najprej izgubi mir, potem spoštovanje in nazadnje prihodnost.

Zato bi bil morda čas, da vlada, parlament, gospodarstvo, mediji — in tudi mi, navadni ljudje — naredimo nekaj, kar zveni banalno, a je revolucionarno in hkrati preprosto: da se spet začnemo poslušati.

Države, ki posluša, ne definira moč njenih zakonov, temveč pozornost. Morda je po vseh teh letih dovolj monologov. Čas je za pogovor.