Branko Grims je zanimiva figura. Če bi ga postavili na šahovnico, bi bil verjetno trdnjava: dolgo miruje v ozadju, a ko se premakne, to stori z rušilno močjo tanka. Tudi če gledamo skozi prizmo gledališča, je nekaj posebnega. Na oder stopi takrat, ko napoči čas za konkreten boj in težke besede. Njegova pojava je trdna, pogled izpod čela sršeč in resen, njegova govorica rahlo cinična. Minutaža njegove vloge na slovenskem političnem parketu je odmerjena premišljeno, dobro zrežirana in kvalitetno odigrana. Branko vedno naredi vtis. Neglede na to, ali prizorišče zapusti s ščitom ali na njem, vemo, da je bil tam. Branko was here.

Nikoli pošteno nagrajen

Grims je za SDS v zadnjih desetletjih naredil ogromno. Človek se čudi, zakaj za svoj prispevek ni bil nikoli pošteno nagrajen. Nikoli ni bil minister, čeprav bi lahko prevzel kopico resorjev. Spozna se na medije, spozna se na podnebne spremembe, spozna se nevladne organizacije. Spozna se na še marsikaj drugega. Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo okolje in prostor, Ministrstvo za javno upravo bi se zanj zdele najbolj logične izbire.

Toda Branko vztraja v ozadju.

Razen ko stopi na sceno in v vlogi trdnjave s karakterjem vunbacitelja opravi svoje.

Gledališka predstava

Dajmo še malo razmišljati o slovenski politiki kot gledališki predstavi.

Imeli smo referendum. Ko so bili objavljeni prvi rezultati, je bil Branko spet v prvih vrstah. Njegov nastop je bil v skladu s pričakovanji: rahlo užaljen, ravno prav vzvišen in na trenutke usoden. Zadeva je kot vedno dramaturško štimala.

Še več! Priznani igralec slovenske desnice je na koncu svoji vlogi dodal novo noto. Tik preden je zapustil prizorišče, je z rahlo drhtečim glasom — ki je pričal o notranjem zlomu junaka — rekel, da razmere v Sloveniji vedno bolj spominjajo na tiste v Nemčiji leta 1933.

Tu pa se na odru nenadoma pojavi nepričakovan stranski igralec — nemška ambasada. Ta svoj nastop najprej intonira v ironičnem, rahlo komičnem tonu z uvodno opombo, da si dovoljujejo kratek komentar, ker se nekoliko spoznajo na nemško zgodovino. V resnici gre za odličen primer humorne gledališke replike. Tekst se skoraj pedagoško nadaljuje s kratkim orisom takratne nemške in aktualne slovenske politične stvarnosti, izteče pa se v resnejši register: “Takšno enačenje, ki ni le neutemeljeno, temveč tudi nevarno, omalovažuje dogodke, ki so sledili nacionalsocialističnemu prevzemu oblasti.”

Stiskamo pesti za junaka

Na tej točki gledalci začnemo stiskati pesti za junaka. Gledališče je kompleksna umetnost in liki v njem niso črno-beli. Tudi če nam je kateri manj simpatičen, ga doživljamo v vsej njegovi celovitosti in z njim sočustvujemo. Ker odrskega Grimsa dobro poznamo in ker vemo, kakšni so standardni gabariti njegove igre, si želimo, da bi tokrat ravnal drugače: “Branko, tu moraš nekaj spremeniti. Opraviči se ali pa bodi tiho. Trenutek ni primeren za tvoj klasični nastop. Branko, pazi! Branko, zadrži se!”

A vsa ta leta igranja istega lika so naredila svoje. Branko ne more iz svoje kože. Čeprav gledalci doživljamo napad nanj absolutno resno, on sam v odgovor stlači preveč laži, natolcevanj in brezumnih paralel, da bi mu lahko verjeli. Brez obžalovanja. Ne da bi stopil vsaj korak nazaj ali se skliceval na pregretost situacije, na čustva, na afekt. Ali pa da bi izrečene besede vsaj pro forma predrugačil.

Še ena epizoda

Ne. Branko, ta trdnjava s prezenco vunbacitelja, gre znova do konca. Nemška ambasada ne reagira, saj je v resnici povedala vse. Še ena epizoda komedije z elementi groteske pod naslovom Slovenska politika je končana.

Do te točke se zdi epizoda zabavna. Toda zgodba se ne dogaja na odru, temveč na političnem prizorišču. Kot gledališče to lahko razumemo samo v smislu prispodobe, v resnici pa ima še kako konkreten in neposreden vpliv na naša življenja.

Slovenije leta 2022 ni primerjal z Nemčijo leta 1933 igralec v nadrealistični satiri. Primerjal jo je poslanec. Politik. Človek na poziciji moči. Oseba, ki bi morala za besede in dejanja odgovarjati. In tu postane stvar do kraja resna.

Kje se skriva kavelj?

Kavelj se skriva v tistem delu besedila nemške ambasade, ki govori o omalovaževanju.

Branko Grims si je nekaj ur po referendumu nataknil Davidovo zvezdo. In ko je bil na nevzdržnost te geste opozorjen, je v njej vztrajal. Še dodatno jo je utemeljeval z lažmi in nebulozami. In to je — če smo natančni in če stvari poimenujemo s pravimi izrazi — do kraja perverzno.

Zato štorija ne sme v pozabo kot mimobežna anekdota. Če bi bilo vse skupaj izrečeno na odru, zares, brez ironične distance, bi publika predstavo izžvižgala, vodstvo gledališča pa bi jo po hitrem postopku umaknilo z repertoarja in pri tem obžalovalo, da jo je sploh kdaj spustilo na oder.

Ja, teater je morda res prostor umetnosti in izmišljij, toda osnovni parametri spodobnega in primernega tam veljajo. Drugje pa ... Predstava teče naprej, pa če je še tako slaboumna in neokusna.