Dovolite, da v kontekstu napovedane in neizogibne reelekcije Janeza Janše na čelo SDS napišem nekaj prijaznih in razumevajočih besed do dosmrtnega predsednika strašne stranke, ki jo vodi že skoraj pol stoletja.

No, pretiravam. Bo pa kmalu toliko.

Janšev dolgi staž nekateri cinično primerjajo z voditelji v enopartijskih sistemih ali v še hujših diktaturah. Ta kult osebnosti je po mnenju mnogih kronski dokaz za totalitarno naravo SDS in njenega velikega vožda, pa tudi za njihova dvojna merila, češ, sami se imajo za največje možne demokrate, v resnici pa po božje častijo enega in istega predsednika in ga vsakih nekaj let izvolijo s severnokorejsko, skoraj več kot stoprocentno večino.

Čas na oblasti, čas v opoziciji

Jaz pa pravim, da je to s stališča SDS popolnoma logično. Janša je njihov MVP, zato nimajo niti najmanjšega razloga, da bi ga zamenjali. Kaj šele, da bi se zamenjal sam. Dokler se ne bo pojavil nekdo, ki bi znal in zmogel stranko voditi tako dokazano in dokazljivo uspešno kot Janša, ne obstaja noben razlog, da bi razmišljali o alternativi.

Pa je res tako uspešen politični voditelj? Seveda je. Če gresta on sam in stranka, ki jo vodi, komu na živce, to še zdaleč ne pomeni, da ni uspešen. 

Doslej je Janša v dobrih tridesetih letih vodil vlado kot predsednik trikrat — osmo, deseto in štirinajsto (od petnajstih) —, še v dveh (prvi in peti) pa je bil minister za obrambo in obramboslovje.

Toda njegove uspešnosti ne moremo meriti samo s časom na oblasti. Pomembno merilo je tudi čas v opoziciji. Janša ima neminljive zasluge tudi za to, kar stranka pod njegovim vodstvom dela in dosega kot samodeklarirana izobčenka v kontekstu demokratičnega deficita. Kot drugorazredni, kot si sami radi rečejo.

Pri koritu oblasti

SDS je v vsakem primeru non-stop pri koritu oblasti. Tem bolje zanjo, kadar je slučajno dobesedno na oblasti. Kadar ni, pa zvito in premišljeno poudarja tradicijo uporništva in disidentstva, cepljeno na novodobne pogruntavščine opozicijskega in populističnega prevratništva in disrupcije, ki se drzno sprehaja po tanki črti med legalnostjo in anarhijo.

Eden od pomembnih razlogov, da je Janša tako dolgo tako trdno v sedlu SDS, je poistovetenje njega osebno in stranke kot kolektiva. Še pomembnejša kot njihova interna, insajderska percepcija — da je Janša SDS in da je SDS Janša — pa je tudi percepcija stranki in predsedniku nenaklonjene javnosti. Za SDS in Janšo je velik adut, da se pol ali tričetrt Slovenije zgraža nad dejstvom, da je on sam simbolična ali dejanska personifikacija glajhšaltanega desničarskega kolektiva. To moti samo nas, njih pa niti malo. Vse, kar zine stranka, pripišemo njenemu predsedniku ali obratno. Nam to godi, njim samim pa seveda dela v prid. 

Ljubimo ali sovražimo

Na slovenski politični sceni velja SDS za najbolj odbojno stranko. Toda to je samo del zgodbe. To v bistvu pomeni, da je SDS stranka, ki jo bodisi ljubimo ali sovražimo. Ljudje so bodisi njeni orto fani ali pa je ne prenašajo. Do njih je skoraj nemogoče biti indiferenten. Zasluge za to pa ima seveda že spet Janša. Za ljubitelje je on nezaustavljiv, celo karizmatičen magnet, za iritirane pa vsaj zoprnež, če ne celo nevaren zlohotnež. To je zanj super. Ker tudi če ga ne prebavljamo, ne moremo brez njega. Neizogibni Janša vzdržuje nenehno politično prezenco tudi med nasprotniki in nezainteresiranimi.

Del Janševe uspešnosti je tudi to, da zna povleči enačaj med svojimi in strankinimi zmagami in porazi, uspehi in neuspehi. Ali z drugimi besedami: zna zabrisati med objektivnim in subjektivnim dojemanjem realnosti. Tako kot nekoč Steve Jobs tudi Janša do popolnosti obvlada metodo za izkrivljanje percepcije realnosti. Po zaslugi njegovega reality distortion fielda je vseeno, ali vodi stranko zmage do zmage ali od poraza do poraza. Vsaka zmaga je lahko poraz in vsak poraz je lahko zmaga. Ali-ali. Kar je v zvezi z Janšo, ni nikoli krneki. Plus: vsak rezultat in kakršnokoli posledico zna(jo) obrniti tako, da se prilega vzroku.

Razmislek o prihodnosti

Skratka: če bi se SDS kdo ve zakaj in kdo ve kako — zlepa ali zgrda, dogovorno ali kako drugače, s pučem — znebila Janeza Janše, bi to zelo verjetno pomenilo njen konec. Poglejte samo SLS, ki je v približno enakem obdobju, odkar obstaja, zamenjala že enajst, dvanajst predsednikov. Zato si ne delajte utvar glede tega. Lahko ste privoščljivi ali slabe volje, ampak Janša in SDS bosta z nami še dolgo.

Seveda pa to ne pomeni, da ne razmišljajo o prihodnosti. Pa še kako razmišljajo.

SDS ne bo niti malo pogrešala Anžeta Logarja, ki ste ga v svoji naivnosti in škodoželjnosti že videli kot Janševega naslednika. Pogrešali pa ga ne bodo zato, ker vzgajajo, da ne rečem trenirajo dovolj drugih Janš. Oni so mojstri političnega groominga in vettinga. Zaenkrat je med temi najbolj viden in slišen Hoivik, toda za njim prihajajo drugi, še mlajši. SDS na veke vekov, amen.