Ni samo slovenska socialna demokracija na kolenih v Evropi. Res pa je, da naša ta hip kleči na najbolj ostrih kamnih. Njena kolena krvavijo in bolijo, naklonjenost volilcev pa je za zjokat nizka in stranke SD ta hip ne bi pripeljala niti v parlament. Na vprašanje, ali bodo zmogli ponovno vstati, bomo morda dobili odgovor aprila. 

Socialnodemokratska stranka bo težko preživela afero sodna stavba z vsemi njenimi neumnostmi, šlamparijo in morebiti celo kriminalnim ozadjem, egoizmom, razkritjem bogatenja družine zdaj že bivšega generalnega sekretarja … 

Da pa ne bo izpadlo, da brcam ranjenega konja, naj poudarim, da je kriza socialne demokracije stanje, s katerim se spopada večina sorodnih strank v Evropi. Razlogov je veliko, ni pa enotne rešitve za njihov ponovni vzpon. Vsaka socialnodemokratska stranka živi in deluje v specifičnih okoliščinah svoje države.

Izguba zaupanja

Generalno gledano smo evropski volilci očitno izgubili zaupanje v tradicionalne socialnodemokratske stranke. Vidimo jih kot preveč upogljive, premalo trdne v jedru, nič več jasno opredeljene glede vrednot in načel. Predvsem pa se zdi, da niso sposobne preboja. Ne morejo ponuditi rešitev za izzive današnjega sveta. 

Če izhajam iz zelo poenostavljene ideje socialne demokracije, bi se ta morala zavzemati za družbo, utemeljeno na načelih socialne pravičnosti, enakosti in solidarnosti. Glavni cilj socialne demokracije je zagotoviti vsem državljanom enakopravne možnosti za dostojno življenje. Neglede na njihovo socialno, ekonomsko, kulturno ozadje.

No, prav glede te osnovne ideje imam do SD nekaj konkretnih zamer na domačem terenu.

Zamujene priložnosti

Staranje prebivalstva spremljamo že desetletja. Rešitve so počasne, ne delujejo, niso celovite in domišljene. Toda konkretnega predloga socialne demokracije na ta izziv ni. Ne v Sloveniji ne v svetu.

Naši SD (prej SDP, ZLSD) so že ves čas samostojne Slovenije aktivna stranka v parlamentu. Kadar je na oblasti levosredinska vlada, so tudi pomembni koalicijski partnerji. Toda skrb za starejše, osamljenost, revščina, izključenost, zdravstvo, šolstvo … — to so samo nekateri od problemov, ki bi se jih bilo treba lotiti že zdavnaj. Da bi današnji starejši lahko že polnokrvno uživali, mlajši pa bi z manj negotovosti zrli v prihodnost. Ker bi imeli mlado generacijo učiteljev, nove učne programe, ki bi mlade peljali v razburkan digitalni svet.

Odpiranje prostora za desnico

Na drugi strani so tu migracije. Politične, ekonomske, podnebne. Lokalni prebivalci jih ne sprejemajo povsod z razumevanjem. Prihajajo mladi tujci, izobraženi in rokodelci, družine z otroki. Kaj naj z njimi? Kako jih sprejeti, integrirati, da bomo vsi imeli nekaj od tega? Mi in oni.

Migracije vodijo v demografske spremembe, ki postavljajo nove izzive tudi za socialno varnost. Te teme so v domeni socialnodemokratskih strank. Vendar se tega — ne samo pri nas, kjer ostane relativno malo migrantov — tudi drugje v Evropi očitno ne znajo učinkovito lotiti.

Te težave pa po drugi strani odpirajo prostor desnim opcijam, ki jim ratingi povsod rastejo. Pri nas je stanje takšno, da se desnici za dober rezultat na prihajajočih evropskih volitvah ne bo treba zelo truditi.

Koliko truda bo treba vložiti za parlamentarne volitve čez dve leti, pa bo odvisno predvsem od tega, kako se bo po trenutni krizi SD konsolidirala celotna koalicija. Kaj od napovedanega jim bo uspelo uresničiti in končno vsaj malo zadovoljiti pričakovanja volilce.

Neprilagajanje globalizaciji

Socialnodemokratskim strankam se tudi ni uspelo dovolj prilagoditi globalizaciji, ki je prinesla spremembe v ekonomskem in političnem okolju. Tradicionalni industrijski sektorji, ki so bili nekoč trdna opora socialdemokracije — pri nas recimo premogovništvo in energetika v Velenju —, so se spremenili. Nekateri so postali šibki ali celo izginili, drugi pa so s svežim kapitalom, novimi lastniki in neoliberalnimi pogledi poiskali nova politična zavezništva. Moč socialdemokratov pa zaradi pasivnosti in poznega odziva peša.

Potem je tu še politična nedoslednost, povezana s hlastanjem za pomembnimi stolčki. Prerivanje in ihtavost, ko se delijo vladni resorji, lahko stranko stane javne podpore. Napačne odločitve pri razdeljevanju resorjev so lahko usodne. Zakaj sta zunanje ministrstvo in pravosodje v Sloveniji v rokah SD? Kaj ima socialdemokracija opraviti s tema dvema resorjema? S poslanstvom te stranke in z uresničevanjem njihovega poslanstva in vrednot nimata niti tesne, še manj pa ključne povezave. Kako naj volilci prepoznajo delo Socialnih demokratov, ko pa zavzemajo področja, ki so daleč od tega, zaradi česar so jih izvolili?

Hlastanje za nobel resorji

Nadgradnja te strankarske nedoslednosti z osebnimi ambicijami politikov, ki postavljajo lastne interese in kariero pred načela stranke, pa je za stranko socialnodemokratskega profila — ki je v preteklosti veljala za pošteno, pravično in delavno — naravnost smrtonosno. Skušnjave špicenkandidatov, ki hlastajo za nobel vladnimi resorji, sodijo v kategorijo uresničevanja egoističnih kariernih želja. Hkrati pa v primeru aktualne razdelitve resorjev niso v skladu s temeljnimi načeli in vrednotami socialne demokracije. Po eni strani teh področij ne obvladujejo, po drugi pa se ukvarjajo z vsebinami, ki jim ne pritičejo. In to povzroča nezadovoljstvo med njihovimi volilci.

Na vse ali nič

Gre za krizo vrednot in posledično izgubljene, nejasne, zablurane cilje. Povsod. Pri nas pa še posebej izrazito.

Sicer pa niso samo socialnodemokratske stranke tiste, ki so izgubile kompas. Kar poglejte Nemčijo. Zeleni vodijo resor zunanjega ministrstva in gospodarstva. Ljudje, ki so jih volili, so razočarani. Počutijo se izdane. Zato jim podpora vztrajno pada.

Iz tega, kar so si SD zakuhali pri nas, se ne bodo mogli izviti brez apokaliptične preobrazbe. Vse ali nič. Plehkosti, nedorečenosti in lepih besed brez vsebine in predvsem brez pravih dejanj je bilo dovolj. Preveč. Če ne bo sprememb, ki jih bodo bolele, ne bo rešitve. 

Politika zahteva integriteto. Delaj to, za kar si se opredelil. In delaj to dobro.