“Mi si želimo, da bi vlada to sporočilo razumela in da ne bi nikoli več ne tej ne kateri naslednji vladi prišlo na misel, da bi silila bolnike v zastrupljanje.”

S to izjavo je Aleš Primc pospremil rezultate referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Njegov nastop je bil tak, kot se za pobudnika spodobi: umirjen in hkrati zmagoslaven, rahlo utrujen po dolgi kampanji, a zadovoljen in srečen — s tistim zanj značilnim nasmeškom, ki je konkretnemu deležu slovenskega volilnega telesa očitno prijeten, mene osebno pa ob njem vselej spreleti rahel srh.

A pustimo to. Osebne afinitete in averzije so nepomembne. Še posebej v luči vprašanja, s katerim smo bili na referendumu soočeni.

Ne zato, ker je laž

Njegove izjave nisem izpostavil zato, ker je laž. ZPPKŽ ne bi seveda nikogar silil v zastrupljanje. O zavajanjih v referendumski kampanji je bilo zapisanega in povedanega že ogromno, kot tudi o sporni vlogi Rimskokatoliške cerkve in zdravniških organizacij. Obe sta bili v kampanji izjemno aktivni, pa čeprav se zanjo sploh nista prijavili. Ja, zagovorniki zakona pač nimajo svojega Vilija Kovačiča — in ta del zgodbe bo očitno obvisel v zraku. Nikome ništa, kot se je včasih reklo.

Ne, v izjavi me je zbodlo nekaj drugega. Ta “nikoli več”. Stvar je zaključena. Ad acta. Rešena. “Nikoli več” se nam ni treba o njej pogovarjati. Problema ni več, vprašanje je dobilo svoj absolutni, dokončni odgovor.

Moje osebno stališče glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je znan . Večkrat sem ga javno izrazil, tudi na straneh tega časopisa. Kar zadeva konkretne zakonske rešitve, sem odprt za razpravo, na načelni ravni pa ureditev te možnosti in pravice absolutno podpiram.

Kljub temu pa se 9. junija 2024 nisem počutil kot zmagovalec. Kaj se je že zgodilo 9. junija 2024? Aja, takrat smo se o tem vprašanju na referendumu izrekali prvič. In tako kot se takrat nisem počutil kot zmagovalec, se tudi tokrat nisem kot poraženec.

Številke in interpretacija

Prvi razlog za to je banalen: številke. Takrat je zakon podprlo 54,89 odstotka tistih, ki so se referenduma udeležili, pred dvema tednoma pa je zakon zavrnilo 53,45 odstotka. Volilna udeležba je bila praktično enaka, obakrat nekaj čez 41 odstotkov.

Ko se pojavijo številke, jim sledi interpretacija. In teh smo v zadnjih štirinajstih dneh slišali veliko. Sam sem v njih pogrešal eno stvar — morda jo je kdo izpostavil, pa je zgolj nisem zasledil —, ki se mi zdi še kako zanimiva: zakon, ki smo ga zavrnili, je neprimerno bolj konzervativen kot zakon, ki smo ga pred enim letom podprli. Ker lahko z gotovostjo trdimo, da slovenska družba v tem letu ni doživela nobene tektonske spremembe — razvoj družbe je po definiciji počasen proces in radikalni preobrati so redkost —, se lahko razlog za to anomalijo skriva zgolj v kampanji in mobilizaciji, ne pa v vsebini. Ne pozabimo: junija lani smo se pogovarjali o evtanaziji. V zakonu, o katerem smo odločali leto kasneje, se ta beseda sploh ne pojavi.

Merjenje stališč

Ne bom se spuščal v podrobnosti sprememb, ki jih je zakon doživel na svoji dosedanji poti. Dejstvo je, da so predlagatelji v marsikateri točki stopili korak nazaj, prisluhnili kritiki, upoštevali nekatere argumente nasprotne strani. Precej je bilo narejenega, da bi zakonska rešitev postala sprejemljiva za večje število državljank in državljanov. Pa je zakon kljub temu padel.

Je zakon v predlagani in zdaj zavrnjeni obliki popoln? Seveda ni. Izboljšave so vedno mogoče. Je zato prav, da ne bo začel veljati? Morda. Merjenje stališč po mojem ne lani ne letos ni prineslo rezultata, ki bi oblasti dajal mandat za sprejem zakona. Vprašanje je za moje pojme tako ključno in temeljno, da bi zahtevalo poenotenje po kriterijih tiste druge, tako imenovane ustavne večine. Pri etičnih dilemah je en sam glas, ki seže čez 50 odstotkov, preprosto premalo.

Da dosežemo konsenz na tem nivoju, potrebujemo pogovor, argument, poslušanje, odgovornost, prilagajanje, iskanje, zrelost … Namesto tega pa smo se v kampanji nagledali ter naposlušali bevskanja, zavajanja, laži, poenostavljanj, arogance, ignorance in neodgovornosti. To je tisto, kar zamerim tako zagovornikom kot nasprotnikom.

Skupnost odloča skupaj

In tu pridemo do drugega razloga, zakaj se ne nobenem od teh dveh referendumom nisem počutil kot zmagovalec ali poraženec. V tej zgodbi zmagovalcev in poražencev ni. Če govorimo o ravnokar minulem “prazniku demokracije”, smo poraženci vsi, z nami vred pa tudi demokracija v svojem temelju. Ne kot vladavina ljudstva v smislu vladavine večine — torej tistega enega glasu, ki premakne tehtnico na drugo stran —, temveč kot zmožnost skupnosti, da o temeljnih vprašanjih odloča skupaj.

Rezultate referenduma sprejmem brez težav. Nikakor pa ne pristajam na “nikoli več”. Zadeva ni zaključena. Stvar ni ad acta. Vprašanje ni dobilo absolutnega odgovora. Problem še vedno obstaja. Še vedno so tu ljudje, ki so v brezizhodni situaciji. Zaradi rezultatov referenduma niso kar izginili. Še vedno obstaja neznosno trpljenje brez upanja. Vlagajmo v paliativo, razvijajmo zdravstvo in odprimo za božjo voljo še kak hospic. Absolutno. Ampak obstajajo ljudje, za katere vse našteto ni dovolj. In “nikoli več” je pljunek v njihov obraz.