Ko gre kaj narobe, gre narobe vse. V taki situaciji je zdaj recimo aktualna vlada. Vsaka poteza se zdi narobe. Ali izjava. Tudi če ni narobe. Čeprav ponavadi je. Ampak tako pač je, če greš ljudem na živce.

Če bo prevzela oblast tista druga vlada, ki jo na volitvah namerava prevzeti — in jo bo po mnenju skoraj vseh res bo —, pa bo naša edina tolažba, da bodo tudi ti povratniki oz. nasledniki šli skoraj vsem na živce. Ne seveda enim in istim, ampak vseeno se bo zdelo vse narobe. S to razliko, da bo marsikaj zelo verjetno res narobe.

Naredimo torej primerjavo, nad čem se zgražamo zdaj in nad čem se bomo zgražali potem.

Percipirana brezveznost

Recimo: premieru je bila všeč veverica, ki si je našla domek na alieniranem poslopju vlade. Na Facebooku je objavil posnetek živalce, ki skaklja tam okrog, in prosil podložnike, naj pomagajo najti ime zanjo.

A ta marnja se zdi nergačem prozorna in nesramna propaganda. Goloba imajo za debila, ki da pri vseh svojih polomijah — izrečenih in/ali uresničenih — nima pametnejšega dela, kot da se preserava s prikupnimi fotkami in si dela ratinge s poceni priljudnostjo. 

To je neargumentirano, banalno, trivialno in magari krivično — je pa razumljivo. Zoprneže pomilujemo, ne moremo pa reči, da nimajo prav. Njihove frustracije ne bodo anulirale volitev. Percipirana brezveznost veverice je znak, da vlada dela vse narobe.

Žal pa ni problem samo v fotografiranju glodalcev, ampak še v čem pomembnejšem.

Verjetno ne verjamejo

Podoben primer je dolgo napovedovani, pred kratkim pa na lepem iz (tretje) parlamentarne obravnave umaknjeni medijski zakon. Gre za zakon, s katerim med javno razpravo ni bil nihče zadovoljen. Ne koalicija ne opozicija. Zdaj pa spet ni prav. Ko je Ministrstvo za kulturo predložilo zakon v obravnavo, so ga vsi kritizirali. Po umiku iz obravnave pa spet ni prav. Namesto da bi se veselili, da bodo zakon popravili.

Aja, verjetno ne verjamejo, da je to sploh mogoče …

Naprej.

Taisto ministrstvo je prav zdaj dalo v javno obravnavo predlog novele zakona o RTV, po katerem bi se višina prispevka (že povišanega s 1. januarjem) usklajevala z inflacijo. Plus to, da bi se del programov za italijansko in madžarsko manjšino financiral iz proračuna (iz sredstev Urada za narodnosti), medtem pa bi orkestri in zbori in glasbeno založništvo postali javna služba.

Državljanska vojna

Ministrica je pohitela, da bi pomirila upravo nacionalke in njen svet — ki je sicer že prej predlagal novo povišanje prispevka — in popravila vtis po izgubljenem referendumu.

Moja projekcija je, da iz tega ne bo nič. Če Ministrstvo za kulturo ni (bilo) sposobno napisati novega, pametnega in fleksibilnega medijskega zakona, tudi ne bo sposobno napisati dostojnega RTV zakona. Vsaj ne v taki obliki, ki bi ga koalicija sprejela. Ali da ne bi opozicija spet zatežila z referendumom. Kar zdaj nameravajo, je gašenje RTV požara. 

Če bo nov zakon sprejet, ne bo sprejet v mandatu te vlade ali vsaj ne pod sedanjo ministrico. Koalicija nima tako imenovane politične volje — niti časa —, da bi ta(k) zakon sprejela. Nima zakonodajnega znanja ter interesa in posluha. Ministrica itak ne dela drugega, kot da se ukvarja z ideološkimi temami, kozmetičnimi popravki, saniranjem škode, minornimi finančnimi infuzijami in seveda s kadrovanjem preverjenih na položaje.

Zakon o RTV bo sprejet, ko/če bo ga spravila skozi naslednja ministrica. Ne bom prejudiciral — lahko pa si sami predstavljate, kakšna državljanska vojna bo v tem primeru spet izbruhnila.

Prestrašeni in zaskrbljeni

In zdaj spet k iztočnici, da ne moreš narediti prav, če te ljudje ne marajo: če bo na oblast prišla res nova, bog ne daj desna vlada, bo spet vse narobe. S to razliko, da bodo šimfali drugi. Tako pač je v Sloveniji. Oblast gre državljanom po defaultu na živce. Na oblast se zavihtijo tisti, ki gredo v določenem trenutku manj ljudem na živce.

Ljudje so že pozabili, kako zelo jim je šla na živce ta vlada, ki napoveduje svoj comeback. Niti si ne znajo predstavljati, kako jim bo šla spet. Zdaj ni videti tako hudo, ker je desnica v opoziciji in ker sta strah pred njo in zaskrbljenost za prihodnost iracionalno sorazmerna z (ne)zadovoljstvom z obstoječo oblastjo. Prestrašeni in zaskrbljeni so kvečjemu aktivistični novinarji iz mainstream medijev, nevladniki in ortodoksni levičarji. Tisti iz sosednje ulice pa niso. Njim je vseeno. Za par piškotkov bodo pripravljeni tvegati. Od te vlade so dobili samo drobtinice.

Totalna demontaža

Kaj lahko torej pričakujemo, če se bo oblast zamenjala?

Ah, nič takega. Samo totalno demontažo vsega. Obrat za 180 stopinj. Kulturno in socialno šok terapijo. Ekonomsko, gospodarsko tudi, kolikor bo to mogoče z rehierarhizacijo prioritet. Za kekse in oborožitev bo moralo veliko ostati. Pa budniške in preporoditeljske proslave. Obilo cinizma, privoščljivosti in vindikativnosti. Nova zunanjepolitična zavezništva. Revizijo (polpretekle) zgodovine. Šolsko reformo v tem duhu. Podiranje starih spomenikov in postavljanje novih. Devastacijo medijske krajine. Dekonstrukcijo in rekonstrukcijo RTV, tokrat dokončno. Defundiranje premnogih nevladnikov. Vzpon domoljubnega propagandizma, kult osebnosti in oblasti. Novi politični razred, nove umetniške, medijske, tračarske elite. Populistično iliberalno demokracijo. Semitotalitarizem s človeškim obrazom. Brezosebno oblast. Nič veveric. Težili bodo s samimi resnimi, usodnimi zadevami in nikoli jim ne bo nič smešno in zabavno.