Prejšnjo nedeljo je umrla Brigitte Bardot. Stara je bila enaindevetdeset let. Do svojega štiridesetega leta, ko se je igralsko upokojila, je posnela več kot petdeset filmov. Po koncu kariere je postala — in do smrti ostala — zagovornica pravic živali. Glasna, kritična, samosvoja, na trenutke precej kontroverzna. Zagotovo je bila oseba, ki je na specifičen način zaznamovala čas, ki ga je preživela na tem planetu.

Seveda pa se je Brigitte Bardot v kolektivno zavest zapisala predvsem kot lepa ženska. Za marsikoga najlepša.

Kategorija lepote

Lepota je že od nekdaj izmuzljiv in problematičen fenomen, v vsakem primeru pa tudi kompleksen. O lepoti radi razmišljamo kot o absolutni kategoriji, čeprav je po drugi strani vendarle še kako družbeno in kulturno pogojena. Lepota je vir in sredstvo družbene moči, socialni kapital, obenem pa objekt izkoriščanja in ekonomske menjave. Lepota je nekaj, s čimer že od pamtiveka na tak ali drugačen način trgujemo. Lepota je nekaj, kar se ponuja. Zato je lepoto mogoče tudi kupovati in preprodajati. Lepota je ekonomski produkt. Če že ne sama po sebi, je produkt vsaj tisto, kar jo ustvarja, omogoča, krepi in ohranja.

Čas, ki ga živimo, glede tega ni prav nič posebnega. Morda je specifičen samo v tem smislu, da je lepoto kot ekonomsko kategorijo nadgradil in tehnološko razvil. Ustvaril je lepotno industrijo.

Lukrativna industrijska panoga

Brigitte Bardot — ne samo lepa, temveč za marsikoga celo najlepša — je bila znana tudi kot ostra nasprotnica te lukrativne industrijske panoge. Še posebej tistega njenega dela, ki vključuje kirurške posege. Zato je pogosto opozarjala na tabuizacijo staranja, ki jo taista industrija z obljubo (skoraj) večne mladosti in neminljive lepote spretno izkorišča za popularizacijo in trženje svojih uslug. “Ne počutim se stara. Ne zapravljam časa za obremenjevanje s staranjem. Živim za svoje cilje.” To je izjavila leta 2013, ko je bila stara osemdeset let.

Brigitte Bardot se ni ukvarjala z lepoto. Ukvarjala se je s pravicami živali. Lepa je “zgolj” bila. Ne samo lepa, za marsikoga najlepša.

Zakaj sploh nekrolog?

V resnici nisem poklican, da napišem nekrolog Brigitte Bardot. Tudi zato, ker se z marsikatero njeno izjavo in stališči nikakor ne morem strinjati. Je pa BB na splošno bila več kot samo igralka in aktivistka, veliko več kot skupek bolj ali manj kontroverznih izjav. Bila je simbol. In kot takšna nastopa v tem besedilu. Kot simbol jasnega in glasnega “ne” tabuizaciji staranja in diktatu večne mladosti.

Seveda pa je tudi to, da o tem sploh pišem, že samo po sebi rahlo problematično. Najprej zato, ker sem moški, kar mi jemlje pravico govoriti o ženskem telesu. S tem se strinjam. Lahko pa pišem o lepotni industriji, ki je — kakorkoli že obračamo — domislica patriarhata. Težko me bo kak argument prepričal v nasprotno. Tudi takšen, ki s prizvokom feminizma govori o svobodni ženski izbiri. Ampak o tem kasneje. V vsakem primeru so razmerja spolnih vlog in pozicij moči v kontekstu lepotne industrije zapletena. In če o tej temi piše ali govori moški, je avtomatično na spolzkem terenu.

Pravica in pogum

Recimo, da obstajata dva razloga, ki mi pravico in pogum za to vendarle dajeta. Prvič, lepotne operacije že dolgo niso več samo domena žensk. Stereotip o šarmantnem staranju moških je sicer še živ, vendar so botoksa in filerjev vse pogosteje deležni tudi obrazi starajočih se moških. Ta razlog ni zelo prepričljiv. Družbeni pritiski, ki izvirajo iz nesprejemanja staranja, so za ženske neprimerno močnejši.

Drugi razlog je bolj bistven: imam hčerko. Imam hčerko, ki jo sicer še nekaj let loči od vstopa v odraslost. A neglede na to se me vprašanje, kakšen je oz. bo ta svet — tudi glede odnosa do telesa, lepote in staranja — še kako dotika. Mirne duše lahko rečem, da tudi na osebni ravni.

Svetlobna leta

Lepotni industriji pravimo tudi estetska — pri čemer so njeni principi od estetike kot področja, ki poskuša razumeti lépo, oddaljeni svetlobna leta. Estetska industrija se ne ukvarja z estetiko in lepoto, temveč deluje po principu modnih trendov. Tako kot nam moda vsako sezono prinese nove kroje, nam lepotna industrija ponuja nove in nove ideje o tem, kako naj bodo oblikovani določeni deli naših teles.

To je logično. To je vendar industrija, ki sledi logiki poslovanja s strankami: kako jih pridobiti in obdržati in kako od njih iztržiti čim več. Dokler gre za vedno nove kreme proti staranju, je vse skupaj morda še benigno. Toda lepotna kirurgija je — kot pove že ime — del medicine, medicina pa ljudi, s katerimi se ukvarja, ne sme ali vsaj ne bi smela obravnavati kot stranke in vir profita.

Modni trendi

Pa da ne bom zapadel v naivnost in moraliziranje s primesmi cinizma. Drugi vidik, ki estetsko kirurgijo vodi stran od estetike v pravem pomenu besede, je uniformiranost. Modni trendi narekujejo iste standarde. To je v prevodu videz, ki ne upošteva specifik posameznic ali posameznikov, temveč je preprosto isti za vse. Ko govorimo o lepoti, imamo ali bi morali imeti v mislih unikatnost. Nekaj, kar ima samo posameznik. Nekaj posebnega, zanimivega in obenem drugačnega in samosvojega. Lepotna industrija pa v resnici ustvarja standarde, trende, kalupe.

Prej sem omenil svobodo izbire. Argument svobodne izbire, ki zapira usta kritiki lepotne industrije in kirurgije, je svojevrsten absurd, še posebej z vidika enakosti na eni strani in družbene razslojenosti na drugi. Svoboda seveda ne pomeni enakosti. Ko govorimo o svobodi pobude in uresničevanja lastnih potencialov, je v resnici prav svobodno družbeno okolje tisto, ki ustvarja razlike. A te razlike so posledica. Osnova za njihov nastanek pa je vsaj navidezna enakost za vse.

Toda v zgodbi o lepotni industriji so ta razmerja obrnjena in sprevržena. Lepota pripada samo tistim, ki si jo lahko privoščijo. Ko industrija ustvarja iste videze, poudarja in krepi vidne socialne neenakosti in razlike.

Tabuizacija staranja

Zadnja stvar pa je tabuizacija staranja, o kateri je tako jasno in glasno govorila Brigitte Bardot. Lepa, za marsikoga najlepša ženska.

V zadnjih mesecih smo veliko slišali o tako imenovani kulturi smrti — vemo, v kakšnem kontekstu, zato se tja ne bom vračal. A morda je prav parafraza te besedne zveze nekaj, kar najbolj elegantno ujame duha lepotne industrije: nekultura smrti. Obljuba večne mladosti ter neminljive lepote, ki sta glavna marketinška slogana te industrije, izhajata iz zanikanja naše končnosti. Zanikati konec pa pomeni ne zavedati se celote.