Kdo je generalni direktor Cankarjevega doma, ni nepomembno in še manj nezanimivo. Res pa je, obenem, da resnost tega vprašanja ali na vsake kvatre problema danes ne presega bistveno nivoja interne radovednosti tamkaj zaposlenih, insajderskih dilem odločevalcev na Ministrstvu za kulturo in kroga običajnih osumljencev, ki krožijo na sceni kot vseprisotni svetovalci — pa tudi insajderskega tračarjenja ljubljanske kulturniške srenje in volilcev Levice. (In še to samo ljubljanskih, da ne bo pomote.)

Včasih je, včasih ne

Kar zadeva javnost, Cankarjev dom funkcionira sam od sebe, po inerciji. Neglede na to, kdo ga vodi. Publika je s programom te nepogrešljive institucije včasih zadovoljna, včasih ne. Jaz sam v glavnem spadam med še kar zadovoljne, čeprav znam biti kritičen in siten. Seveda pa so tudi taki, ki so zadovoljni vedno, nekateri pa niso nikoli.

Generalni direktor je odgovoren za vse dobro in slabo, nenazadnje tudi za odnose znotraj hiše in za zgledno ekonomsko funkcioniranje. Njegove zasluge in napake pa so izbirčni in zlahka (ne)zadovoljni publiki skoraj nevidne in je odkrito rečeno niti ne zanimajo. Vsaj ne pretirano.

Rotovnik, Cetinski, Novak

Zato se mi ne zdi zelo dramatično ali še manj usodno, da se ministrica za kulturo ni odločila za Uršulo Cetinski — ki je oddelala že dva mandata generalne direktorice in kandidirala še tretjič —, temveč za relativno neznanega in po mnenju mnogih neizkušenega, Cankarjevemu domu nedoraslega Jureta Novaka.

Proti Uršuli Cetinski nimam nič, kot tudi nimam nič proti Juretu Novaku. Nekoč je bil generalni direktor Mitja Rotovnik — in to reci in piši kar dvaintrideset let —, potem deset let Urša Maior, zdaj bo pa pač Novak. O tempora, o mores.

Za slovo in v zagovor

Za slovo od Uršule Cetinski pa bom pripomnil nekaj v zvezi s tem domnevnim mobingom in tako imenovano netransparentnostjo, ki so ju ji očitali. Že zato, ker je ob Novakovem imenovanju nastal vtis, da so bile te (nedokazane) nepravilnosti Cetinskijeve razlog, da se je ministrica odločila za drugega kandidata.

Ko slišim za tako imenovani mobing, se primem za glavo in zavijem z očmi. Mobing je eden od tistih družbenih prekrškov ali grehov, ki jim apriori ne verjamem. Ne rečem, da tega ni, ampak to so po mojem redki in ekstremni primeri, ki nimajo nobene veze z običajno napetimi medčloveškimi odnosi in konflikti, do katerih prihaja.

Očitati nekomu mobing deluje neprepričljivo. Še več! Očitati nekomu mobing se zdi kriva obtožba ali celo kriva ovadba (če zadeva pride tako daleč). S to besedo danes označujemo to, da je nadrejeni podrejenega v službi malo preveč postrani pogledal, povzdignil nad njim glas, ga okaral, se mu nekako zameril. Mobing je obrambni mehanizem, ki ga podrejeni izkoriščajo za izboljševanje svojega socialnega položaja in za uveljavljanje domnevnih ali dejanskih človekovih pravic v okviru družbeno formalizirane hierarhije. In kot še predobro vemo, so simpatije magari nezainteresirane javnosti praviloma na strani ponižanih in razžaljenih, trpinčenih in izkoriščanih, šibkejših in brezpravnih.

Ženske kvote

Ne morem vedeti natančno, kakšna je zastopanost spolov med perpetratorji in žrtvami mobinga oz. med storilci in očitarji. Nisem pa tako hudoben, da bi to posploševal v tem smislu, da gre za obliko patriarhalne ali mačistične nadvlade moških nad ženskami. Obstajajo odmevni primeri, ki dokazujejo ravno nasprotno. (Govorim seveda o obtožbah in očitkih, neglede na njihovo resničnost.) Pred leti je recimo Vesna V. Godina, takrat predstojnica, kao mobingirala kolega na istem oddelku mariborskega Filofaksa. Človek jo je obtožil “trpinčenja” — kot se temu lepo, a nenatančno in še bolj pretenciozno po slovensko reče. Zadeva je šla do rektorja, ki je blagovolil ugotoviti, da je sicer res šlo za “trpinčenje”, vendar proti v usnje oblečeni domini z bičem na oddelku ni konkretno ukrepal.

Tak primer — da ženske v nasprotju s pavšalno prevladujočim prepričanjem niso večinske žrtve mobinga, temveč prej tarče fake obtožb, da mobingirajo (ne nujno moške) — je po mojem tudi Uršula Cetinski. 

Quid pro quo

Zdaj že skoraj nekdanja generalna direktorica Cankarjevega doma pa se je znašla tudi pod obtožbami, da je ravnala netransparentno. (Karkoli že to pomeni.) Da se je skratka šla materialni quid pro quo s Borutom Pahorjem in Urško Klakočar Zupančič in z založbo Beletrina. Pa da je direktoričina desna roka rihtala za pogostitve insajdersko vino, ki ga je pridelal z njo osebno skonektan vinar.

Give me a break. Tako to v Sloveniji gre. Če bi hoteli biti dosledni, bi lahko s tem argumentom pozaprli tričetrt Slovenije. (Ne ljudi, no, ampak dejavnosti.) Pa tudi tisto vino je čisto solidno.