Človečnost in občutek za pravičnost — pa še vest in zdrava pamet za povrh — mi velevajo, da sem v konfliktu med Izraelci in Palestinci raje na arabski strani. Drugače ne morem. In mislim, da tudi ne smem.

Ljudje, ki se postavljajo na izraelsko stran, se mi zdijo bodisi brezčutne beštije z načrtno resetiranim historičnim spominom. Ali pa vsaj kratkovidni privrženci dolgo, predolgo, verjetno že od samega začetka krivičnega svetovnega reda. Reda, ki postaja kaos.

Resno razmišljam, da bi si kupil kefijo. Z njo bi se demonstrativno sprehajal pred Mladiko, potem pa bi zavil še mimo štaba SDS in se nastavljal steklim psom desnice. Naj me oblajajo ali mi magari odgriznejo sredinec. Če koga mika, v spletnih trgovinah dobite palestinski šal že za drobiž. Res pa je, da z modnimi dodatki nisem še nikoli izražal političnih stališč.

Arafat in Tito

Simpatizerja Palestincev hitro doleti, da ga pred hitrim medijskim sodiščem razglasijo za podpornika terorizma. Ali ga vsaj poskušajo osramotiti, da nima pojma o ničemer. Da je moralna propalica, ker ne sočustvuje z domnevno obglavljenimi izraelskimi dojenčki. Da ga gane samo prepotencirano, če ne celo zrežirano trpljenje ljudi za zidom v razrušeni Gazi. Ker da je za to senzibiliziran že od časov, ko sta bila Jaser Arafat in Tito zaveznika.

Žal mi je, da živim v državi, ki je zavzela uradno zunanjepolitično stališče, da je treba zdaj podpreti Izrael, ker so ga palestinski teroristi brutalno napadli. Žal mi je tudi, da Slovenija še ni priznala Palestine. (Za razliko od mnogih drugih držav. Ker je pač bolj hlapčevska od hlapca.) Ampak tako pač je. Ta svet je iz tira, Slovenija pa še tem bolj.

Toda še dobro, v tem svetu, da imam pravico — če nič drugega —, da si svoje o tem mislim. In tudi si. Na žalost vse najslabše. Tako o evropski zunanji politiki kot o dinozaversko pešajoči ameriški hegemoniji. In da lahko proti temu pač po svoje protestiram.

Gnusno!

Me je pa sram, da živim v državi, kjer bi subinteligentni zagovorniki demokracije radi prepovedali neko politično stranko samo zato, ker se zavzema za priznanje Palestine.

Sram me je, da vsevprek zmerjajo, da podpiramo arabski terorizem. Sram me je, da se idioti pretvarjajo, da ne razlikujejo med Palestinci in Hamasom. To je isto, kot če ne bi razlikovali med Nemci in Hitlerjem.

Sram me je, da živim v državi, kjer bivši predsednik vlade in vodja opozicije aplavdira domislici, da bi bilo treba napovedane proteste v podporo Palestini denuncirati ameriškim obveščevalnim službam, češ, bodo že videli hudiča, demonstranti, ko ostanejo brez vize. Gnusno! Domači izdajalci so spet na pohodu.

Sram me je tudi, da se samozvani analitiki in komentatorji spuščajo v zadeve, na katerih se ne samo ne spoznajo, ampak jim niti niso dorasli in se kot v supermarketu frivolno odločajo za ta ali oni mnenjski izdelek. Glede na to, komu bi utegnil biti bolj povšeči.

Naj jim zato podtaknem nekaj zgodovinskih in obenem logičnih disclaimerjev. Da jih še bolj zmedem.

Črni september

Moj prvi grozljivi svetovni dogodek — ki smo ga enaindvajset ur spremljali tako rekoč v živo — s Palestinci kot glavnimi antagonisti je bilo zajetje izraelskih športnikov na olimpijskih igrah 1972 za talce. Tako imenovani münchenski masaker. Črni september (odpadniška frakcija Al Fataha) je v zameno za njihovo izpustitev zahteval izpustitev čez dvestotih v Izraelu zaprtih Palestincev, za dobro vago pa še Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof (iz Rote Armee Fraktion), ki sta bila ravno tri mesece prej arteirana. Po ponesrečeni akciji zahodnonemške policije so pripadniki Črnega septembra vse talce pobili.

Jugoslavija takrat ni imela diplomatskih stikov z Izraelom, ker je Tito po tako imenovani Šestdnevni vojni (1967) — med katero je Izrael s pomočjo Jordanije in Sirije okupiral Sinaj (in ga čez deset let “vrnil” Egiptu) ter Zahodni breg in Gazo Strip — z njimi prekinil.

Ob drugi obletnici Šestdnevne vojne je tedanja izraelska predsednica vlade Golda Meir izjavila: “There was no such thing as Palestinians.”

Kaj zdaj debelo gledate? To je bilo leta 1969.

Tako kot je bilo prav

Mi smo bili že od nekdaj za Palestino. Ne vem, zakaj ne bi bili še danes. Ker je Hamas teroristična organizacija? To nima veze. Takrat je bil pa Črni september. In ali mar mislite, da nam je kdo leta 1972 očital, da s kritiko izraelske politike podpiramo teroriste in se požvižgamo na nedolžne žrtve? Seveda ne. Neglede na to smo obsodili napad in sočustvovali z Izraelci.

Tako je takrat bilo prav. Pravice ni bilo na svetu prav nič več kot danes, bilo pa je dovolj zdrave pameti in empatije.

Mimogrede: poleg Cesarstva sonca in Fabelmanovih je München (2005) — ki opisuje black-op aftermath te drame — za moje pojme najgenialnejši Spielbergov film. Če ste slučajno pozabili: gre za to, kako Mosad po Evropi išče, lovi in pobija vpletene v münchenski masaker.

Se vam zdi, da gre to skupaj, da mi je kot simpatizerju Palestincev prav ta Spielberg všeč?

Sabra in Šatila

Deset let po masakru v Münchnu se je zgodil masaker v Sabri in Šatili v Libanonu (1982). Tamkajšnja krščanska milica je v predmestju Bejruta pobila petsto do tritisoč petsto Palestincev (in libanonskih šiitov), medtem pa je izraelska vojska stražila okrog begunskega lagerja, da ne bi eksekutorjev kdo motil.

Kaj smo pa takrat na ta zločin porekli? Nič takega. Ne več. Bili smo že navajeni, da nam masovni pokoli na Bližnjem Vzhodu grejo pri enem ušesu not, pri drugem pa ven.

Dolgo je še trajalo Srebrenice. Tudi bodoči bivši predsednik vlade je bil takrat še komunist in še ni mislil, da se genocid zgodi, če komunizma ne obsojamo tako odločno, kot obsojamo holokavst.

Kosovo in Ukrajina

In tako kot sem na strani Palestincev — ponavljam: iz človečnosti in elementarnega občutka za pravičnost, pa tudi po zdravi pameti in vesti —, sem iz istih razlogov tudi na strani Albancev in ne na strani Srbov. Pa seveda na strani Ukrajincev in ne Rusov. (Da ne bi slučajno pozabili, da je tam še ena vojna.)

Ne pozabite, da je izraelski premier Jicak Rabin umrl od krogle fanatičnega atentatorja — rojaka —, ki mu ni mogel odpustiti, da je podpisal mirovni sporazum s Palestinci.

Pa še tega ne pozabite, kakšen škandal je bil — in kako ste se tudi vi sami zgražali —, ko sta se pred štirimi leti na Evroviziji v Tel Avivu ob Madonni pojavila objeta plesalca. Eden s palestinsko, drugi z izraelsko zastavo.

Ne obsojajte nikogar, a še posebej ne obsojajte šibkejšega. Ljudje, ki razen lastne nesreče nimajo več česa izgubiti, si tega ne zaslužijo. Kot si tudi ne zaslužijo, da njihovo identiteto uzurpira na propad obsojena teroristična organizacija. Zato Palestina. Zato naj na Gregorčičevi zaplapola palestinska zastava, kot je pred dvema letoma iz neke lažne solidarnosti vihrala izraelska. To tudi Sloveniji ne bo škodilo.