“Če bi imel pištolo, bi se kar ustrelil,” je rekel moj oče moji mami v sredo zjutraj. Jutro sta pričakala neprespana, zgarana, nervozna, nemirna od utrujenosti. On od nočnih bolečin, ona pa od tega, ker mu jih je poskušala olajšati. Celo noč je z njim, nad njim, ob njem bedela. Upokojena medicinska sestra.

Oče je letnik 1928. Če bo zdržal še par mesecev, bo novembra dopolnil 95 let. Bolezni mu ne prizanašajo, a je z mamino pomočjo pravi fajter. Marca smo se v mislih že poslavljali od njega, vendar ga je mama s skrbno nego in ob pomoči zdravil, osebne zdravnice in patronažnih sester spravila k sebi. Sedaj spet vsak dan prebere Delo, na katerega je naročen verjetno vsaj zadnjih petdeset let. Telo popušča, glava dela. Skoraj bolje kot pred časom.

Diagnoze

Pred kakimi dvajsetimi leti so ga začeli zdraviti zaradi kožnega raka. V njegovi mladosti ni bilo krem z visokimi zaščitnimi faktorji. Takrat se o zaščiti kože sploh ni govorilo. Bledoličnega kot je, ga je sonce velikokrat opeklo. Posledice nosi danes. Nos in kožo na licih so mu zamrzovali neštetokrat. Krast, ki nastanejo po takšnem posegu, smo se hitro navadili.

Danes pa se je rak s kože preselil v notranjost nosa. Nič se ne vidi, se pa čuti. Na ramenih ima od zamrzovanja pravo Postojnsko jamo. Luknja v njegovo kožo je dolga že kakih deset cm, široka tudi tri na nekaterih mestih. Vsak dan je potreben previjanja in skrbne nege.

Starost je prinesla tudi srčno popuščanje, visok krvni tlak, predvsem pa diabetes. Četudi nikoli ni bil “dec”, še manj debel. Sladkorna je hudič. Načela mu je noge, ki so slabo prekrvavljene, zato zelo težko hodi. V kratkem ne bo zmogel več. Odpirajo se male ranice, ki bodo sčasoma vse večje. Bolečine, ki jih prinaša neprekrvavljenost tkiva, da tako rekoč odmiraš pri živem telesu, pa so neznosne. Paliativna oskrba je zadnja faza.

Tu smo zdaj.

Jesenice so zakon

Tisto jutro sem ju peljala v bolnišnico na pregled vseh teh ran. Rešilnih vozil je premalo in če ni življenjsko nujno, ne pridejo pote. Četudi imam avto tipa SUV, sva z mamo očeta težko vanj namestili. Prožnost telesa je skorajda nična, noge težko pokrči. Če s prsti zadene v vrata, zajamra od bolečine.

Ko sva ga vendarle uspeli nekako stlačiti v avto, se sam ni zmogel udobno namestiti. Sedel je nesrečno postrani, nebogljen in brez moči, da bi si pomagal z rokami in se sam udobno namestil. Kljub drobnemu telesu ga je bilo nemogoče dvigniti in mu pomagati.

Bolnišnično osebje moram pohvaliti. Prišli smo zadnji trenutek pred uro, ko je bil naročen, in bili nemudoma na vrsti. Točno. Dialog z zdravnico in asistentom je bil “zdrav”. Svetovanje in poslušanje, vprašanja in odgovori, posvetovanje in predlogi. Zelo konstruktivno, dobronamerno. Splošna bolnišnica Jesenice je zakon.

Tretja ljubezen

Ko bolezni očetu še niso povzročale toliko težav,  smo se v zavedanju, kaj ga lahko čaka, iskali možnost nastanitve v domu starejših občanov. Za oba z mamo. Ponekod ni bilo prostora, drugje pa je prostor bil, a ni bilo osebja.

Danes tega ne bi naredili. Verjetno mama ne bi dovolila. Očetu ne bi bilo nikjer drugje bolje kot v njeni oskrbi. Četudi je neskončno utrujena. Med njima se je razvila tretja ljubezen, da tako rečem. Po prvi zaljubljenosti, poroki in otrocih pride druga, ko gradiš hišo, spravljaš denar z dveh kupčkov na enega. Bolj kot zaljubljenost in strast vaju takrat povezujejo skupni cilji. Danes pa imata spet čas, da se držita za roke in se pogovarjata o desetletjih, ki sta jih skupaj preživela.

Fizično in čustveno

Oče je popolnoma odvisen od mame. Pri polnih 92 letih ona vsak dan kuha, pospravlja in lika. Skrbi za očeta v celoti. Ga kopa in preoblači. Poskrbi, da gre na stranišče. Previja rane, meri pritisk, krvni sladkor in vse to vestno beleži v blokec, da poroča patronažni sestri ali zdravnici.

Oče pa fizično trpi. Bolečine v nogah so neznosne, boli ga tudi rama. Vsak dan je huje. Mama mi poroča, da joče. Nikoli ga nisem videla jokati. Razen od sreče in od smeha. Danes joče od bolečine.

Gotovo pa trpi tudi čustveno, ko gleda, kako postaja nebogljen in nemočen in nezmožen življenja, ki bi mu dajalo smisel. Kakovost njegovega življenja je žalostna. Doze tablet se povečujejo, za blaženje bolečin je bilo potrebno poseči po najmočnejših kapljicah. Oče ne upravlja več s svojim življenjem. In tega se zaveda. Zato je trpljenje še večje. Otroci in vnuki pomagamo, kolikor zmoremo. Ni enostavno gledati, kako odhajajo najdražji. Strah me je vsakega telefonskega klica, ko na ekranu piše “babi”.

Koliko kaže ura?

Moj oče dobro ve, koliko mu kaže njegova življenjska ura. Če bi imel pištolo, bi se ustrelil, je rekel. In bi nas spravil v obup in v bes.

Če bi imeli zakonsko ureditev, ki bi mu omogočila, da dostojno in po svoji volji odide, bi zaprosil za takšno pomoč. In mi bi to razumeli. Objeli bi se in se poljubili in si povedali, kako zelo smo srečni, da smo bili skupaj. In se poslovili pomirjeni.

A tega ne bo dočakal. Ura kaže že preveč. In vsi bomo trpeli. Do konca.

Aktivno podpiram prizadevanja za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Da bi tisti, ki si to želijo, zapustili življenje takrat, ko so na to pripravljeni. Ne takrat, ko jih zapusti življenje.