“Poezija ne bo spremenila sveta, a prepričan sem, da bi, če bi vsak voditelj države in vsak vladni uslužbenec preživela eno uro na dan ob branju pesmi, živeli v veliko bolj človeškem, spodobnem svetu. Poezija vpliva tako, da počlovečuje. […] Poezija nam pomaga, da si predstavljamo, kako je biti človek. Želim si, da bi si več politikov in voditeljev držav začelo predstavljati, kako je biti človek. Pozabili so in iz tega ne more nastati nič dobrega. Če ne znaš biti sočuten, je težko biti spodoben; težko je vedeti, kako se počuti drug človek. Govorijo s tolikšne razdalje, da ne vidijo razlik; ne vidijo malih stvari, ki sestavljajo neko življenje. Vidijo številke, vidijo splošnosti. Operirajo z zvočnimi bajti in praznimi govori; ko jih prebereš še enkrat, ne pomenijo ničesar.”

Izboriti si čas

To so besede ameriškega pesnika Marka Stranda. Priznajmo, da se celo nam, ki se imamo za ljubitelje poezije, zdi ena ura branja poezije na dan prehuda zahteva. Že eno uro za branje leposlovja si je treba izboriti. Če ni preveč delovnih obveznosti, je pa preveč popolnoma nepomembnih reči, ki jih je treba prebrati ali vsaj klikniti. Takih, ki nam ne vzamejo samo časa, ampak tudi koncentracijo, ki jo potrebujemo za branje leposlovja. Da bi to počeli voditelji države?

Prejšnji teden je bila na Dunaju v galeriji Spodnji (Unteres) Belvedere otvoritev razstave Svet v barvah. Slovensko slikarstvo 1848–1918 (Die Welt in Farben. Slowenische Malerei 1848–1918). Ne kjerkoli, temveč v imperialni umetnostni inštituciji. V Zgornjem Belvederu je stalna zbirka najpomembnejše avstrijske in monarhične umetnosti od baroka do moderne. V njem je bil vsak šoloobvezni Avstrijec in marsikateri turist, ki je bil na Dunaju dlje kot tiste adventne štiri ure. Na spodnji strani kompleksa, ki ga povezuje baročni park, pa je Spodnji Belvedere z reprezentativnimi občasnimi razstavami evropske umetnosti.

(Skoraj) vsa ikonična dela

Do konca maja bodo tam razstavljena dela slovenskih slikarjev in slikark iz zbirke Narodne galerije, nekaterih drugih galerij in iz zasebnih zbirk. Tam so (skoraj) vsa ikonična dela, od Poletja Ivane Kobilce do Sejalca Ivana Groharja. Razstavo sta glavni kurator Belvedera Markus Fellinger in direktorica Narodne galerije Barbara Jaki zasnovala z vidika likovne analize in stilističnih podobnosti med umetniki ter njihovih vzporednic z avstrijskimi, dunajskimi in evropskimi likovnimi krogi.

Največji zakladi Narodne galerije so na ogled v avstrijski Narodni galeriji. Ne bi smelo biti presenečenje, da sta se odprtja take razstave udeležila predsednika obeh držav. Čeprav so bilateralna državniška srečanja, ki se zgodijo zaradi umetnosti — kot je v govoru omenil avstrijski predsednik Alexander van der Bellen — zelo redka.

Vemo tudi, da si predsedniki govorov ponavadi ne pišejo sami ali vsaj ne čisto sami. Toda van der Bellnov govor in govor Nataše Pirc Musar sta se zdela taka, kot da sta pri njunem snovanju sodelovala. To sta potrdila tudi z interpretacijo in prostimi dodatki. O temi, o kateri sta govorila, sta nekaj vedela. Imel smo občutek, da jima to nekaj pomeni. In tudi govora sta res nekaj pomenila. Tudi če si ju prebral še enkrat, da bi preveril Strandovo tezo.

Svetovljanska dediščina

Alexander van der Bellen je najprej naštel umetnike, ki kot pripadniki slovenske manjšine pomembno prispevajo k sodobni umetnosti v Avstriji. Da to res misli, je dokazal že, ko je za osrednjo govornico na proslavi ob stoletnici Avstrije leta 2018 izbral Majo Haderlap. Potem je omenil slovenske svetovljanske arhitekturne soustvarjalce preteklega in sedanjega Dunaja: od Plečnika in Fabianija pa do Borisa Podrecce. Slednjemu je predsednikj osebno napisal voščilnico za 85. rojstni dan.

Še posebej pa je vsem, ki smo se gnetli na otvoritvi, položil na srce branje Draga Jančarja. V čast mu je, da mu je lahko osebno izročil avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, je rekel.

Ob tem sem pomislila, da mi ni ostal v spominu niti en govor našega bivšega predsednika republike. Spomnim pa se, da je ob tej Jančarjevi nagradi objavil selfi z njegovo knjigo. Zaprto, seveda.

Podobne miselne figure

Nataša Pirc Musar je izbrala podobne miselne figure. Začela je z Avstrijcem, s feldmaršalom Radetzkym. Čeprav je bil znamenit vojskovodja, se ne spominjamo njegovih bitk, radi pa ploskamo v ritmu koračnice, ki mu jo je posvetil Johann Strauss starejši. V Ljubljani pa smo mu hvaležni še za nekaj drugega: ko je živel v današnjem Tivolskem gradu, je meščanom odstopil dvorni park — in tako je nastal Tivoli. V graščini je danes Mednarodni grafični likovni center, na promenado, ki pelje do nje, pa vstopamo mimo dveh naših najpomembnejših galerij, Narodne in Moderne.

“Naš spomin na Radetzkega je triumf umetnosti nad vojno,” je rekla predsednica države. Slovenski umetniki pa se s to razstavo vračajo v mesto, ki je bilo — tako ali drugače — izhodiščna točka njihovega umetniškega potovanja, je rekla. “Ta razstava prinaša barvo in svetlobo vsem generacijam prebivalcev Dunaja; rojakom, ki tu študirajo ali živijo, sonarodnjakom na Koroškem in Štajerskem, obiskovalcem Avstrije in tistim, ki v Belvederu iščejo Klimtov Poljub.”

Mednaslov

Medtem ko se slovenska in avstrijska umetnost družita tako enakopravno in nenacionalistično, pa nameravata strniti vrste vrste za vladno koalicijo avstrijski Svobodnjaki (FPÖ) in Avstrijska ljudska stranka (ÖVP). Vemo, kaj je oblast enih in drugih pomenila za odnos Avstrije do Slovenije. Na otvoritev je prišel — nemalo ponosen — tudi odlični koroški slikar Valentin Oman. V času, ko je bil svobodnjak Jörg Haider koroški deželni glavar, Oman na Koroškem kljub številnim vabilom iz protesta ni razstavljal. Šele po koncu Haiderjeve vladavine je znova stopil v koroški javni prostor.

Med razstavo slovenske likovne umetnosti na Dunaju pa štajerska deželna vlada v Gradcu provocira z velikoštajersko himno. Predsednica Slovenije je v bilateralnih pogovorih opozorila tudi na to. 

Srečna premiera

Politika pa ni bila prisotna samo na srečni premieri tega projekta, temveč tudi v izhodišču. Razstava ni bila samo želja Narodne galerije. To so bile tudi dolgoletne sanje veleposlanika Slovenije v Avstriji Aleksandra Geržine. H generalni direktorici Belvedera je prišel na sestanek s kupom katalogov slovenske umetnosti. Z diplomatskim vplivom in pooblastili, predvsem pa z osebno zavzetostjo je pripomogel k uresničitvi te razstave.

In spet smo morali pomisliti tudi na nasprotno uporabo diplomatskih sredstev: veleposlanik Slovenije v Italiji Tomaž Kunstelj je pred štirimi leti poslal vladi depešo, s katero je poskušal preprečiti sodelovanje Moderne galerije na razstavi v nacionalnem muzeju sodobne umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu, ker se je navezovala na tematiko nekdanje Jugoslavije.

“Pod včasih razburkanimi valovi dnevne politike teče miren, vendar močen tok kulturne izmenjave, umetniško in znanstveno sodelovanje. Ravno tu se oblikuje prihodnost, nastaja nekaj novega. Tisto, kar ostane. Ti dvostranski odnosi so zanesljivi, vredni zaupanja, vzdržljivi. Po njih se lahko zgledujemo,” je govor zaključil Alexander van der Bellen.

Saj je iluzorno — ampak na otvoritvi v Spodnjem Belvederu smo lahko verjeli avstrijskemu prededniku. In Marku Strandu. Če bi si politiki vzeli čas za umetnost, bi vsi živeli v bolj spodobnem svetu.