Privoščljivo aplavdiram odločitvi sodišča, da mora Vinko Vasle plačati Niki Kovač 1.200 evrov, ker jo je z objavo na Twitterju pred več kot tremi leti razžalil z besedami, da je “fukjena”, ker ji je “popustila tableta”. Še je pravica na svetu!
Iz samega verbalnega delikta in iz procesa in njegovega razpleta je iz mnogih razlogov nastal cel halo. Najprej zato, ker je Vasle desničar. Desničarji si namreč domišljajo, da si v skladu z nesmrtnimi principi svobode izražanja smejo privoščiti karkoli. Da bi morali uživati imuniteto. (Pa je ne, zato se deklarirajo kot drugorazredni.)
Še posebej radi se spravljajo na preobčutljive in kao privilegirane nevladnice, ki da ne znajo drugega kot govoričiti o sovražnem govoru. Hate speech pa je po njihovem karkoli, kar kdo grdega — ergo, resničnega — pove na račun levičarjev.
Kazen mora biti vzgojna
Jaz sam nisem med tistimi, ki brez sence dvoma opletajo z očitkom sovražnega govora za vsako nekorektno, neprijazno, magari agresivno in vulgarno ali primitivno, žaljivo besedo na družbenih omrežjih ali v medijih in kje drugje v javni rabi. Nimam pa seveda nič proti, če kdo zaradi tega koga toži.
Meni osebno se zaradi tega ne ljubi vlačiti po sodiščih. Kadar slučajno sam kaj takega fašem, mi gre pri enem ušesu not in pri drugem ven. Podplat je koža čez in čez postala. S to razliko, jasno, da nisem tako izpostavljena osebnost kot Nika Kovač. Dopuščam pa možnost, da to mnoge prizadene. Še posebej mlade, občutljive.
Predvsem pa pozdravljam idejo, da prizadeti iščejo zadoščenje na sodišču. Mislim, da je vlaganje tožb pravi način, da žalilce in potencialne žalilce spametujemo oz. odvračamo od takega komuniciranja.
Še bolje pa bi bilo, če bi sodišča začela izrekati bistveno višje odškodnine oz. denarne kazni. Tisoč dvesto evrov minusa ni bog ve kako vzgojna kazen. Kazen mora biti vzgojna. Znesek ne bi smel biti merilo prizadejanega duševnega trpljenja.
“Razčlovečenje”
Da je Nika dobila tožbo proti Vasletu, pa bi mi bilo še bolj všeč, če kot tožeča stranka ne bi delala okrog tega toliko prikupnega in prijaznega, a zato ne manj propagandističnega in patetičnega cirkusa. Ali naravnost povedano, če ne bi bila drama queen.
“Ti tviti niso bili samo žaljivi. Bili so poskus razčlovečenja. Poskus, da me utišajo, zlomijo, izbrišejo. A danes sem tukaj. Preživela sem. Še vedno se znam razveseliti prvega jutranjega sonca, pomladi, drobnih radosti. Še vedno znam imeti rada. Ni jim uspelo.”
No, prav. Punce znajo biti občutljive. Ma kaj punce! Biti mimoza je dandanes trend v vseh sklonih, spolih in številih. A kakorkoli, govoriti o razčlovečenju — če ti nekdo reče, da si fukjen in na tabletah —, je seveda grobo pretiravanje. Zavestno pretiravanje. Razčlovečenje je bilo tisto, kar so nacisti delali v Auschwitzu ali srbski terminatorji v Srebrenici. Ali to, kar dela izraelska vojska Palestincem.
Eh, tako se danes pač reče, kajneda.
Tako imenovani Vašči
A da je direktorica Inštituta 8. marec odlična piarovka, je postranskega pomena. To ji ne jemlje pravice, da toži stare zoprneže na desnici in se veseli teh svojih malih sodnih zmag.
Ravno tako pa je za sodbo postranskega pomena tudi to, da je upokojeni novinar in v Janševih srednje starih časih direktor Radia Slovenija tipičen primerek človeka, ki se je na stara leta spreobrnil za 180 stopinj. Pove pa veliko.
Vasle je bil konec 80. let z Manco Košir in Slavo Partlič (bog jima daj mir) ustanovitelj alternativnega novinarskega društva ZOA (Znanje, odgovornost, avtonomija). Še več! Tako imenovani Vašči je bil leta 1989 na volitvah za člana predsedstva SFRJ — na katerih je Janez Drnovšek premagal Marka Bulca — kandidat disidentov. Manca se je Vasleta še pred štirimi leti spominjala kot za tiste čase naprednega človeka, ki je kandidaturo sprejel zato, da bi Bulcu odžiral glasove, in ki je na predvolilni turneji z razpadajočim avtom po Sloveniji imel genialne nastope!
Današnja ozaveščena mladina
Res pa je, da je Manca komentirala Vasletovo kasnejšo konverzijo ne kot spreobrnjenje, ampak kot nasprotje tega: da se ni premaknil niti za milimeter. Ker da se v človeku take baže po nekih teorijah praviloma skriva ranjen otrok.
Z Niko Kovač se še nisva srečala, poznam pa njeno ljubljansko sorodstvo. Njenega očeta in njeno teto, pa babico in pokojnega dedka po očetovi strani. Pa tudi mariborsko, po strani njene matere, vključno z Nikinima starima staršema. No, ne da jih ravno poznam ali da sem jih poznal. Vem pa, kdo so.
Lahko sklepam, da se v Niki ne skriva ranjen otrok, ampak tipična, malo preveč srečna in zagreta in digitalno pismena predstavnica današnje ozaveščene mladine, ki se ne pusti jebat starim zoprnežem. Nika Kovač je personifikacija nove generacije levičarjev, ki se družbeno škodljivim elementom altruistično — četudi ne brez zaslombe družbenega pedigreja — nastavljajo kot tarče. Da imamo mi drugi mir pred tistimi resnično fukjenimi, ki v drugih ljudeh vidijo svoj spačeni obraz.