Se mi samo dozdeva ali je kaj resnice v tem, da se predsedniku vlade Šarcu maje že od začetka krhko zbita hiška, ki jo je postavil lani, ko je s satelitom  Levice sestavil manjšinsko vlado? 
Naj najprej jasno in glasno povem, da neglede na to, katera opcija nam vlada, želim in privoščim vladi dobro delo. Misel je iskrena — čeprav ima tudi egoistične temelje. Če bo vlada dobro vladala, bo praviloma šlo dobro tudi nam, državljanom. Tudi meni. Simpl. 
Zadovoljno ljudstvo je nagrada za dobro delo vsake vlade. Sedanja je imela do kakšnega meseca nazaj kar srečo roko pri ukrepov, ki jih je izpeljala. Ljudstvo je glede na raziskave javnega mnenja do nedavnega večinsko menilo, da vlada dela dobro.
Potem pa je prišlo na dan nekaj vsebin, ki so vladnim všečkom odvzele kar 10 odstotnih točk. Naklonjenost je padla pod polovico anketiranih.

Ne maramo ribarij

Najprej je tu skrivnostna zgodba o znanki predsednika vlade, ki so jo zaposlili na Sovi. O njej namigujejo, da morda ni samo znanka, vendar si njenega statusa ni upal noben medij zelo natančno opisati. Tako je javnosti prepuščeno, da si vsak zase predstavlja, ali sta si (bila) blizu ali ne ali še kaj več.
Njuna morebitna medsebojna naklonjenost sicer ni bila ključni razlog za padec naklonjenosti vladi. Ljudi je najbrž bolj zmotilo domnevno premierovo posredovanje, da je dobila (takšno) službo.
Če moja domneva drži, anketiranci sporočajo, da ni takšen greh, če si krvav pod kožo in imaš simpatijo, ampak da je večji greh, če tej simpatiji omogočiš nek privilegij.
Padec podpore vladi so tudi koalicijska trenja v vladi, predvsem pa seveda z Levico. Ljudje ne maramo ribarij, ki zmanjšujejo učinkovitost vlade in ki za nas ponavadi ne pomenijo nič dobrega. To pomeni, da se vlada ukvarja sama s seboj, pozablja pa na veliko sliko in na državljane.

Pa ne samo koalicijska trenja

Pa ne gre samo za koalicijska trenja. Tudi trenj med vlado in opozicijo ljudstvo ne nagrajuje (vedno) z aplavzom. Preiskava, ki so jo uvedli v Državnem zboru posebej za ugotavljanje domnevnih zlorab v primeru Franca Kanglerja — in več kot 20 sodnih primerov zoper njega —, razkriva nasprotja med levimi in desnimi in nas še bolj razdvaja. Če nas je sploh mogoče še bolj razdvojiti.
Ko ni novih nasprotij, pogrevajo stara. Kangler in njegovi desni podporniki vedo, da so primere sproducirali levi. In pri tem seveda prav nič ne pomaga, da se nekateri z desne poskušajo približati sredini, nekateri z leve pa tudi. V resnici so še vedno zelo daleč vsaksebi. 
Najbolj sveža je zadeva z odstopom uprave Petrola. Osupli smo vsi, ki spremljamo domače gospodarstvo. Kljub odločnim izjavam predsednice nadzornega sveta, da je bila odločitev sprejeta brez vpliva politike, je temu težko verjeti. Kaj pa naj drugega reče predsednica nadzornega sveta? Mar mislite, da bi iskreno povedala, da se je posvetovala z vlado?
Čeprav je Šarec še pred odstopom Petrolove uprave na Twitterju obelodanil, da je vladno rušenje uprave s strani LMŠ popolna dezinformacija, je kasnejši odstop to trditev postavil pod velik vprašaj.

Vsak dan bližje so volitve

Danes torej nimamo več vlade, s katero bi bili statistično večinsko zadovoljni. Bi moral biti Šarec zaradi tega zaskrbljen? To je stvar njegovega razmisleka in razmisleka njegovih strategov.
Po njegovih prvih izjavah ga padec ne vznemirja, čeprav je občuten. Občutek brezskrbnost mu očitno vliva zavedanje, da bi njegovo LMŠ še vedno volilo največ državljanov. Gibanja gor in dol Šarec ocenjuje kot nekaj običajnega in dodaja, da so pravi pokazatelj razmerij moči samo volitve.
To je seveda res — toda 10 odstotnih točk ni zanemarljiv podatek. Ta minus je v tem trenutku morda še mogoče ohraniti nekje na polovici vladi naklonjenih in ga celo ponovno dvigniti. Toda bolj ko bo podpora vladi padala, težje jo bo povrnti v prvotno stanje. Nenazadnje, nove volitve so vsak dan bližje — in ljudje neradi volijo luzerje. 
Resna politika si pred tem ne bi zatiskala oči.