Ne vem, kako je z vami, toda mene stanje duha človeštva zelo skrbi. V resnici me tudi jezi. Predvsem zato, ker osebno čutim strašno nemoč in ker mi je šele zdaj, v zrelih letih končno postalo jasno, da je svetovna politika enako nesposobna kot domača.

Medtem ko se del sveta brezskrbno in hkrati bolestno posveča lepotnim tretmajem in iskanju popolnega videza, ko si one in oni neutrudno pumpajo ustnice in ritnice, si oblikujejo six packe, dvigujejo in povečujejo prsi, se zdi, da je na drugi strani — v vojni med Izraelom in palestinskim Hamasom, ki se po enotedenskem premirju spet nadaljuje — človeško življenje reducirano na golo preživetje. Življenje tam izgublja vrednost. Še posebej za tiste, ki so ranjeni, bolni in brez ustrezne medicinske oskrbe. Smrt je lahko zanje mila odrešitev.

Absurden kontrast

V tem absurdnem kontrastu sodobne civilizacije, verjetno najbolj razvitega obdobja, odkar obstaja človek na zemlji, postajajo vredne razmisleka tudi naše življenjske prioritete, predvsem pa vrednote. 

Odziv človeštva na trenutne vojne je odraz naše nemoči. Naše nesposobnosti, šibkosti. Na svetu je vse več orožja — in to vse bolj tehnološko naprednega —, vse več kazanja mišic, bahanja, takšnega in drugačnega razvoja, lepotičenja in večne mladosti. V resnici pa postajamo vse šibkejši in vse bolj nesposobni. In grdi. 

Odziv na grozote, ki so zdravemu razumu nečloveške, bi moral presegati naš osebni, individualni interes in seči globoko v srce človečnosti — če je še kaj imamo. Površinske skrbi ne morejo biti pomembnejše od življenja samega. Od vsaj minimalne kakovosti življenja.

Obliž in odpustek

Sovraštvo med vojskujočima se stranema ter nestrpnost in zaničevanje med ljudmi različnih ver se je sprevrglo v zlobo in bes. V nepopustljiv, skoraj živalski cilj pobiti vse na drugi strani. Tragedija je še tem večja, da posledice nosijo tisti, ki se ne bojujejo. Nemočno ujeti v navzkrižnem ognju brezupne sovražnosti. Oni so tista nevzdržna, nesprejemljiva kolateralna škoda v tej brezumni vojni, za katero se zdi, da ne samo da nima konca, ampak tudi, da že večno traja. Pomoč — kot zasilen obliž na njihove rane in kot beden odpustek za naše grehe in nemoč — pa v kolonah obtiči na neki meji. Ker se je nekdo, nek voditelj, tako odločil. Da pomoči za nedolžne ne bo, dokler vojna ne bo dobljena. En sam človek, ki ga žene brezumno maščevanje.

Napredek ali samo kulisa?

Koliko se nas je ob izkušnjah rusko-ukrajinske in izraelsko-palestinske vojne vprašalo, ali smo kot človeštvo resnično napredovali? Smo z napredkom in razvojem ustvarili samo kuliso za še bolj kompleksno in še bolj neusmiljeno tragedijo? Smo ob novi vojni v sveti deželi pozabili na srhljivo realnost tiste v Ukrajini, ki se zdaj dogaja skorajda neopaženo?

V iskanju poti naprej se moramo vprašati, komu še lahko zaupamo vodenje, če hočemo postati spet dobri ljudje in spoštovanja vredna družba. Potrebe po še enem bogu najbrž ni, saj se prepiramo že zaradi obstoječih. Je pa zato nujno, da najdemo pot k solidarnosti, sočutju in miru, če želimo ponovno najti človeka v sebi.

Pošteni, razsvetljeni, modri

Delovanje vsake, še tako majhne družbene celice — kot so par, družina, oddelek v službi, celo enota otrok v vrtcu, pa do korporacij, mest, narodov, skupnosti narodov — je v veliki meri odvisna od vodje. Samo veliki, karizmatični vodje so sposobni združiti in povezati člane skupnosti in jih popeljati k velikim dosežkom.

Saj vem. Romantično, celo naivno in preveč nostalgično gledam na preteklost in na tistih nekaj velikih mož (in tudi žena), ki so pustili pečat v zgodovini kot pošteni, razsvetljeni, za človeštvo dobri, modri voditelji. Ti so znali navdihniti in popeljati ljudi skozi težke čase. Bili so pripravljeni postaviti skupne interese pred osebne, strankarske, parcialne.

Kje in kdaj smo to izgubili?

Politična polarizacija kaže svoje posledice. Tudi drugi izzivi sodobne politike, gospodarstva, mednarodnih odnosov. Pa okoljski in podnebni grehi, ki smo jih delali. Svet še nikoli bi bil bolj zapleten kot danes. 

Upanja, da so med nami dobri, odgovorni in pravični vodje z jasnimi sporočili in preglednimi agendami, še ni treba pokopati. Zato je zdaj čas, bolj kot kadarkoli prej, da se spravimo skupaj, da presežemo verske, etične, nacionalne, barvne razlike in si prizadevamo za svet, v katerem človeško življenje ni žrtev političnih ambicij, ampak ima vrednost neglede na to, odkod prihaja. 

Romantiki, nostalgiki, naivneži verjamemo, da še imamo to moč. 

Če želimo resnično napredovati kot človeštvo, moramo najprej najti svojo človečnost. Kje in kdaj smo jo na poti razvoja izgubili, nam sicer jasno.

Če jo kdo najde, naj nam jo vrne. Lepo prosim.